Ko kot mali otrok prvič prestopiš vrata gasilskega doma, so
te tja verjetno povabili prijatelji, starši od drugih gasilcev, mentor, ki ti
je po možnosti sosed, mogoče je kdo od staršev ali starejših bratov ali sester
gasilec, v glavnem tja se prideš igrat tako kot na trening rokometa, košarke in
ostalih športov. Vedel si, da bo tam voda in da ti bo fajn, če se boš vključil
v družbo. Na začetku se ukvarjaš z enostavnimi vajami, učiš se nekih osnov, da
doma ne bo zagorelo, preprosto uživaš in nezavedno vpijaš znanje od starejših. Z
leti prihajaš do bolj zahtevnejših vaj, več je učenja, tebe pa gasilstvo vedno
bolj vpija in te zaklepa v svoje okove. Čimprej po možnosti opraviš tečaj za
operativnega gasilca, dobiš kako funkcijo in takrat se pa začne tudi obveznost
do društva, okoliša in soljudi. Prej si prihajal na vaje, tečaje in tekmovanje
se predvsem imeti fajn. Če je tvoj razvoj primerno poskrbljeno, si takrat, ko
postaneš operativec že gasilec z dušo in srcem, si vpet v sistem, si od tega
opojen in od tega odvisen.
Pogost rek starejših prostovoljnih gasilcev je ta, da vse
kar je prostovoljnega v gasilstvu, je samo vstop v društvo, vse ostalo so
obveznosti in naloge. Prostovoljno lahko tudi izstopiš, a ko si enkrat tako zelo odvisen, odstopiš samo, ko te
odpeljejo na pokopališče in te tam z gasilskimi častmi spravijo pod rušo.
Ni ti škoda časa, ki ga prebiješ v gasilskem domu, na
tečajih, na vajah, pri učenju mladih in v prihodnosti upajoč tebi enakih
tovarišev in tovarišic, ni ti žal za vse ure, ki jih moraš doma prebiti v
misli, da bo društvo delovalo na nivoju in da bo za gasilski dom, člane in
predvsem operativo na vseh nivojih poskrbljeno.
Ker imaš vedno tam tudi enako odvisne prijatelje in
prijateljice, je zadeva še lažja – na koncu vedno lahko rečeš – »gasilski dom
je moj drugi dom«. Če nisi na dopustu ali študiraš/delaš kje daleč in nisi vsaj
enkrat na teden v gasilskem domu, delaš za gasilce ali karkoli povezano z
gasilci, te že doma (v prvem domu) čudno gledajo.
Gasilci smo vedno pripravljeni pomagati sočloveku – podnevi
in ponoči, v mrazu in vročini, v vetru in poplavah, vseh mogočih in nemogočih
pogojih, kar si jih lahko zamisliš. Ko zaslišiš zvok siren in alarmov, se ti
(vsaj meni) srce za trenutek ustavi, svet okoli tebe se ustavi, začneš samo
razmišljati, kaj lahko storiš v tistem trenutku, vse ostalo okoli tebe v času
zvonjenja ne obstaja. In potem greš po najhitrejši poti v gasilski dom, se
preoblečeš čimprej in sedeš v vozilo, čakaš da odrineš, prižgejo se modre luči
in sirene, sledi pot v neznano, v nepričakovano. Lahko je banalno rešljivo,
lahko pa se boš z ognjem oz. drugo nesrečo spopadal več ur. Čeprav nekje v
podzavesti veš, da boš potem popolnoma izčrpan, o tem sploh ne razmišljaš, ne
čutiš mišičnih bolečin, samo greš in delaš vse kar je v tvoji moči, kar ti
nadrejeni zaukaže, da se bo dana situacija čimprej pomirila. Tvoj motor deluje
na adrenalin. In ta adrenalin poleg same pomoči sočloveku in uspešnega
reševanja nesreče, osrečuje tvoje možgane.
Noben pravi gasilec ne želi slabo sočloveku. Upa, da ne bo
naravnih nesreč. Upa, da bo v njegovem okolišu vse v najlepšem redu. Gasilstvo
je v Sloveniji že 150 let organizirana služba, trenutno je v gasilska društva
včlanjenih več kot 150.000 ljudi, če ljudje v naši državi v kaj verjamejo, so
to gasilci.
In kaj me je pripeljalo do današnjega razmišljanja – čeprav nočem
nobenemu slabo, upam, da se ne bi nič zgodilo, se občasno zalotim, da si želim,
da zaslišim zvok siren, da zazvoni pager, da grem, želim čutiti tisti
adrenalin, ki poživlja telo, začara možgane in iz tebe iztiska maksimum.
Priznam, sem odvisen, sem gasilec.
Simon R.
PGD Moškanjci
Gasilski kongres, Ptuj 2018 |
Operativne vaje, Moškanjci 2019 |
Brez gasilstva tudi na drugem koncu sveta ne gre - Nangoma, Zambija; avgust 2018. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar