Strani

ponedeljek, 23. julij 2018

Nangoma, bolnišnica, "Yes, boss!"

Nangoma je večji kraj ob glavni cesti med mestoma Lusaka in Mongu, nekaj več kot 100km (90 min vožnje) oddaljena od Lusake. Ta glavna cesta je asfaltirana cesta, ki je po večini samo ravna, še največ težav pri zavijanju povzročajo cestne kontrole, ki jih je na poti od Lusake, do Nangome kar 6. Na teh mestih policija preverja promet, saj naj bi dosti ljudi kradlo živino na zahodu države in vozilo meso prodajat v Lusako, kar hočejo preprečiti. Kot nekdanja angleška kolonija (leta 1962 so postali samostojna republika Severna Rodezija) so v Zambiji prevzeli tudi način vožnje, saj je volan na angleški desni strani. Napram našim avtomobilom, je vse zrcalno na drugi strani, kar pa po nekaj časa več na povzroča težav (naredil sem nekaj km), še dobro, da je avto bil avtomatik, ker se mi zdi, da bi menjalnik na levi roki lahko povzročal še največ težav na začetku). Do nekaj dni nazaj se nisem zavedal, da smo dokaj na visoki nadmorski višini, na okoli 1070 m.n.v., tako da če bo naša fizična pripravljenost doma boljša od pričakovanj, nismo na dopingu, višina je kriva. Pod edinim hribom na cesti od Lusake leži naša Nangoma in se s tega vidijo samo obrisi kakšnih hribčkov na obzorju. Če pod hribom zaviješ stran od le-tega, se po dobrem kilometru makadamske ceste vidi vhod v našo bolnišnico / misijon.

Nastanjeni smo za obzidjem misijona v Nangomi, ki je deljeno na dva dela - na sakralni del, kjer stoji velika cerkev, ki jo pomagal zgraditi naš misijonar Stanko Rozman in na preostali del, v katerem je tudi bolnišnični kompleks in hiše / stanovanja dela osebja bolnice. Ena od takih je tudi naša hiša, ki je v bistvu dvojček, dve stanovanji pod eno streho. Sama bolnišnica je sestavljena iz več zgradb, kar hkrati tu pomeni tudi več oddelkov. Poleg upravne zgradbe, od koder birokracijo vodi sestra Veronika in kjer imamo ob ponedeljkih in petkih zjutraj redne tedenske sestanke, je tu še nekaj zgradb. V bolnišnici so trije oddelki - in sicer pediatrični oddelek, oddelek za porodništvo in oddelek za odrasle. V bolnici lahko hkrati leži približno 70 bolnikov, če bi bile potrebe po večjem številu postelj, pa se da na hitro nekaj improvizirati. Potrebno je poudariti, da za hrano in higieno pacientov skrbijo njihovi sorodniki. Tako tudi zdravniki, ki vodijo vsak svoj oddelek, težijo k temu, da čim prej pošljejo paciente v domačo oskrbo. V sklopu zgradbe porodnišnice je tudi operacijski blok, ki zajema dve dvorani - eno za manjše posege in eno večjo za operacije. Torek in četrtek sta operacijska dneva in od prvega srečanja s tukajšnjimi zdravniki velja - takrat “straight to theatre”. Od operacij se daleč največ opravi carskih rezov, porodnišnica pa tudi nikdar ne počiva, saj se dnevno v povprečju rodi nekje 5 otrok. Tako imata tudi naši Maja in Tadeja polne roke dela. Pomembna zgradba samega kompleksa je OPD (Out-patient department), kamor hodijo pacienti z vsakodnevnimi problemi in od koder se jih lahko sprejme na oddelek. Kot sem omenjal v prejšnjem prispevku, tam kraljujejo clinical officerji, zadnji čas pa smo vse pogosteje tam tudi mi fantje - poleg tega, da jim delno primanjkuje osebja, je to tudi kraj, ki najbolj spominja na ambulanto družinskega zdravnika pri nas in tam lahko vidimo daleč največ različne akutne patologije. V tej zgradbi OPD je tudi lekarna, rentgen, ultrazvok in laboratorij, tako da nam je osnovna diagnostika omogočena. Čakalnih vrst za preiskave ni, običajno je vse opravljeno v kratkem času po naročilu. En oddelek je namenjen za spremljanje bolnikov z AIDSom in tuberkulozo, ki na splošno predstavljata velik zdravstveni problem v Zambiji. Poleg tega in spremljevalnih zgradb (kuhinja, pralnica,...) je tudi fizioterapevtsko-dentalni oddelek. Fizioterapevti skrbijo za rehabilitacijo po poškodbah, zadolženi pa so tudi za nameščanje mavca oz. kot jim tu rečejo PoP (Plaster of Paris).

Kot sem omenil, smo vedno pogosteje na OPD. Tam se srečujemo z dosti različne patologije - od navadnih prehladov, angine, pošodb, driske in bolečin v trebuhu, do kompleksnih primerov za katere si moramo res vzeti čas, saj z njimi nimamo dovolj kliničnih izkušenj. Tako smo videli zanimive primere iz področij ginekologije (dosti je tudi nosečnic), psihiatrije, urologije,... Če v kaj nismo 100% prepričani, za pomoč prosimo izkušenejše clinical officerje, ki z veseljem pomagajo. Zdi se mi, ko vejo, da smo mi tam, kar k nam napotijo zahtevnejše primere. Ker pa v veliki večini ljudje govorijo le lokalne dialekte, so nam kot prevajalci pomagali študentje,ki se šolajo za clinical officerje in so bili v bolnišnici na obvezni praksi (bili - ta vikend so odšli). Zagotovo ne bomo pozabili študenta z imenom Moss - vedno, ko smo ga poklicali po imenu, da smo nekaj potrebovali, je bil odgovor “Yes, boss.” - (Oražnovci - ideja za bodoče rodove) - Vsak dan, ko smo bili tam, smo v cca. 3h pogledali okoli 20 pacientov. Od stvari, ki so nas najbolj presenetile, pa je čisto drugačno dojemanje bolečine kot pri nas - res more biti neznosno, da bi pokazali bolečino. Zadali smo si cilj, da bomo poskusili navaditi te Clinical officerje, da za vse res ne rabijo pisati antibiotikov. Večkrat se je zgodilo, da so prišli pacienti en dan po začetku prehlada v ambulanto in ko smo jih poslal domov le s priporočilom, da se naj zadosti hidrirajo in počivajo, so odšli domov s precej dolgim nosom, saj so pričakovali, da bojo dobili antibiotike.

Vse ob pravem času, v Nangomi smo šele 4 tedne, do konca našega poslanstva v bolnišnici pa nas čaka še nekaj več kot 8 tednov, še nekaj priložnosti za kak zanimiv sestavek.

Do naslednjič,
SR







Ni komentarjev:

Objavite komentar