Preden se prestavimo v Lusako, bi rad najprej delil eno izkušnjo. Voda in elektrika sta tukaj trenutno skoraj še privilegij. Hitro smo spoznali, da tu pa tam česa zmanjka, a potem se čez maksimalno nekaj ur le-to vrne. V zadnjih dneh pa smo bili približno 48 ur v kosu brez obeh dobrin, in ko je zmanjkalo baterij na računalnikih, tablicah, telefonih, zvočnikih,... smo šele dojeli kako zelo smo odvisni od električne energije in od elektronskih naprav. Dejansko se mi zdi, da je bil manjši problem zdržati brez vode, saj je tukaj vse bolj prašno in se tudi mi lahko asimiliramo. Na koncu ima pa to tudi dobre učinke - hrano smo si morali pripraviti na odprtem ognju, družili smo se lahko brez elektronskih naprav, lahko smo opazovali zvezde, Venero, Mars in Jupiter, saj se tukaj zdi vse nekajkrat bližje kot doma. Kljub temu pa je “povratek odpisanih” dobrin prinesel nasmeh na obraz.
Le-tega nam na obraz prinese tudi povratek iz Lusake, saj vedno pridemo od tam z dosti vrečkami dobrin za našo srečo - saj veste, sreča gre skozi želodec. Lusaka je glavno mesto Zambije, največje mesto v državi in kot pravi stric Google izmed najhitreje razvijajočih se mest v Afriki. Lusaka, kjer živi okoli 3 milijone ljudi, je tudi veliko prometno vozlišče, saj se tam stikajo ceste iz vzhoda, zahoda, severa in juga države. Ne izgleda pa prav kot neko moderno zahodno velemesto, saj v centru mesta na “Cairo road” (glavna ulica) le en pravi nebotičnik. Nekaj 100m stran, je že področje, kjer je ogromno manjših trgovin, stotine ljudi na ulicah, gneča… Ob večjih vpadnicah pa so tudi veliki nakupovalni centri, ki so pa taki kot na Zahodu - ogromno trgovin, na nivoju, tam imamo občutek Evrope. Zambija je leta 2013 postala afriški prvak v nogometu. V infrastrukturo tujci (predvsem Kitajci) dosti vlagajo, večino modernejših cest je zgrajenih s kitajskim denarjem, zgradili so tudi nacionalni stadion za 60 tisoč gledalcev. Nogomet je vsekakor šport številka ena. Na gospodarstvo in državo nasploh imajo pa največji vpliv Azijci. Zambijski “židi” - torej tisti, ki imajo največ denarja prihajajo iz Indije. Javni mestni prevozi so zaenkrat le še mokre sanje, a z dovolj sredstvi se lahko to kmalu tudi obrne. Zaenkrat te prevoze opravljajo zasebni kombi-busi. To so predelani kombiji, v katerih se nagnete tudi 19 ljudi - vsaj po mojih izkušnjah. Lusaka je tudi glavno univerzitetno mesto in mesto, ki ima daleč najboljšo bolnico v državi - UTH (University teaching hospital), kjer so zbrani najboljši strokovnjaki v državi, kjer so “slovenske” čakalne dobe in kjer imajo moderno opremo. Če moramo kam napotiti naše bolj zahtevne bolnike, je UTH pravi naslov.
Ker sem že omenil Azijce - na avtomobilskem trgu Zambije je praktično monopol Toyote, saj če na 3 avtomobile, ni dveh Toyot, je že zelo posebna situacija. Kot so povedali domačini - so cenovno ugodne, deli so ugodni, le-ti so vsepovsod dostopni in tudi se ne kvarijo dosti. Od ostalih proizvajalcev se po mojih opazovanjih najbolj približata Ford in Mitsubishi, a sta daleč za Toyoto. Evropskih osebnih avtomobilov praktično nisem sploh videl. Če so avtomobili recimo temu moderni, pa kmetijska mehanizacija zelo zaostaja - traktor je zelo velik luksuz, traktorja mlajšega od 30 let še sploh ni bilo na spregled. Dosti ljudi za obdelavo zemlje še vedno uporablja bikovsko vprego, veliko večino pa sloni na lastnoročni obdelavi.
Če pogledamo statistično se največ ljudi ukvarja s kmetijstvom in prodajo lastnih pridelkov (leta 2000 naj bi bilo v kmetijstvu 85% ljudi). Veliko je delavcev v raznih trgovinah, ki prodajajo vse mogoče. Ko se vozimo ob popoldanskih/večernih urah, je ob cesti vidno dosti ljudi v uniformah delavcev v tovarni/fizičnih delavcev. V mestu je verjetno drugače, ampak če pogledamo ljudi v okolici Nangome in predvidevam, da po celi državi na podeželju. Večina ljudi je tako nezaposlenih, saj nekaj deset let nazaj se je na podeželju le redko kdo šolal, od velike družine so na šolanje poslali le najbolj perspektivnega otroka, za ostale si tega niso mogli privoščiti. Sedaj se država in cerkev trudi vsaj osnovno izobraziti vse otroke. Tukaj, kot sem prej dejal, sta elektrika in voda zaenkrat še bolj privilegij, saj ko malo stopiš na podeželje vidiš zunanja gorišča za kuhanje, zbiralnike vode, izkopane vodnjake za zajemanje vode, hiše zgrajene na tradicionalni način in si sploh ne predstavljam, kako pod tisto streho živi več ljudi. Sicer sta najbolj značilni izvoz iz Zambije baker in kobalt iz pokrajine Copperbelt. Ker pa redno delo še ravno v njihovi naravi, od tam izhajajo zgodbe o pogostih “bolniških staležih”. Po navadi njihov delovni mesec izgleda zelo preprosto: Najprej delajo 14 dni, potem pride plača, izginejo za 14 dni, v teh dneh zapijejo vso plačo in preden grejo delat, stopijo še do zdravnika, ki jim potrdi, da so bili nezmožni za delo - seveda ob plačilu. Čeprav ima država vsakoletno gospodarsko rast, bo preteklo še ogromno milijonov litrov vode po Zambeziju čez Viktorijine slapove, da bo država in vso njeno prebivalstvo zaživelo v spodobnih razmerah.
Ker sem že omenjal šolstvo - naslednjič malo več o tem in tudi o prej omenjenih Viktorijinih slapovih, kamor se odpravljamo v bližnji prihodnosti.
Do naslednjič,
SR
Ni komentarjev:
Objavite komentar