Smo mali, malo nas je, večina svetovnega prebivalstva sploh
ne ve, da obstajamo. Tipičen prebivalec je priden, delaven, ponižen, uklonljiv,
ne izstopa, se ne pritožuje, ne vodi kariere in se strinja s tistim, kar pravi
peščica ljudi, ki se ima za bolj pametne od ostalih. To bi naj bila Slovenija
in tipičen njen državljan. A z odraščanjem mladih generacij se mišljenje tega
tipičnega državljana spreminja – ta »novi« državljan je poleg vseh dobrih prej
naštetih lastnostih začel verjeti v sebe, v svoj uspeh in misli s svojo glavo.
To nam v zadnjem času kažejo naši športniki. Ne podcenjujem
uspehov naših individualnih športnih junakov, vsi se veselimo skupaj z Ilko
Štuhec, Petrom Prevcem, Vasilijem Žbogarjem, Tino Trstenjak in drugimi, a ti so
že od nekdaj netipični posamezniki in posameznice, verjamejo v sebe in v svoj
uspeh od prvega dne, ko so se začeli ukvarjati s svojim športom. Tudi uvrstitev
nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo leta 2000 in svetovno prvenstvo
2002 ter srebrna medalja rokometašev na domačem evropskem prvenstvu leta 2004
sta bili bolj posledici nekih super generacij reprezentanc kot neka rutina in
vsakdan. Uvrstitev košarkarjev v polfinale evropskega prvenstva 2009 in istega
leta uvrstitev nogometašev na svetovno prvenstvo, je pokazala neke zametke, da
bi mogoče nekoč iz naroda, ki zmaguje prijateljske tekme in predtekmovanja,
izgublja pa v četrtfinalu, enkrat prišla miselnost zmagovalcev, ki se pred odločilno
tekmo ne podela v hlače. Pri individualnih športnikih se kaže njihova osebna
identiteta in miselnost, pri moštvenih športih pa se na odločilnih tekmah kaže
identiteta in miselnost celega naroda.
In tistega leta 2013 se je začel neverjeten niz moških
članskih reprezentanc v moštvenih športih. Najprej so se rokometaši uvrstili v
polfinale svetovnega prvenstva, že mesec kasneje pa so se hokejisti uvrstili na
olimpijske igre in to kljub temu, da imamo 7 hokejskih dvoran, nekaj več kot
150 registriranih hokejistov in nekaj zanesenjakov, ki ta šport vodijo. Da
uvrstitev ne bi bila dovolj, so se Risi na največjem svetovnem odru prebili v
četrtfinale. Kot da bi ta uspeh hokejistov spodbudil druge športnike, ki so
leta 2015 »končno« začeli osvajati medalje. Odbojkarji srebrno na evropskem
prvenstvu, rokometaši bronasto na svetovnem (in to po neverjetnem povratku na
odločilni tekmi) in sedaj še košarkarji so pokazali, da smo začeli verjeti v
svoj uspeh. V štirih ekipnih športih, ki na svetu oz. vsaj v Evropi rangirajo
od 2.-5. najbolj popularnega, smo v zadnjih nekaj letih dokazali, da se
miselnost Slovencev spreminja. Le v nogometu, najbolj pomembni postranski
stvari na svetu, navijači čakamo, da nogometaši prestopijo ta prag, da poleg
svojega talenta, začnejo verjeti vase in se redno uvrščati na velika
tekmovanja.
Ko se zavemo, da nas je samo dva milijona, smo v športu
fenomen, ki ga ni na svetu. Si predstavljati, da bi mesto Dunaj, ki ima približno
toliko prebivalcev kot naša domovina, dosegalo takšne uspehe? Niti cela
Avstrija, ki ima štirikrat več prebivalcev, se ne more primerjati z našimi
uspehi. Kaj bi šele bilo, če bi nas bilo 8 milijonov?!
Slovenci smo narod talentov v športu, znanosti, kulturi,
inženirstvu in še marsičem. Skoraj 20 let smo rabili, da smo začeli verjeti, da
lahko uspemo, da zmoremo. Če si zadamo visoke cilje, jih lahko dosežemo – kot posamezniki,
kot ekipa in kot narod.
V tej košarkarski evforiji se je narod mobiliziral, če bi
bilo prvenstvo bližje, bi se na dan finala, število prebivalcev v državi
zmanjšalo vsaj za 5%. Vsi smo stopili skupaj in želimo našim košarkarjem
najboljše in zmago, tako kot smo jo nedavno rokometašem, odbojkarjem,
hokejistom in tudi nogometašem. Tako kot smo stopili skupaj za naše športnike,
moramo skupaj stopiti kot narod – da naredimo iz te naše Slovenije deželo, v
kateri si vsak želi živeti. Ni važno ali si Štajerec ali Primorec ali Dolenjec
ali Korošec ali Ljubljančan ali Gorenjec ali Prekmurec, tudi če si Viola ali
Green Dragon ali Florijan ali Šaleški Graščak ali Red Steeler ali levi ali
desni ali katoličan ali musliman ali ateist, na koncu še vedno živiš v
Sloveniji in ji moraš želeti vse najboljše.
