Nangoma, bolnišnica, "Yes, boss!"

Nangoma je večji kraj ob glavni cesti med mestoma Lusaka in Mongu, nekaj več kot 100km (90 min vožnje) oddaljena od Lusake. Ta glavna cesta je asfaltirana cesta, ki je po večini samo ravna, še največ težav pri zavijanju povzročajo cestne kontrole, ki jih je na poti od Lusake, do Nangome kar 6. Na teh mestih policija preverja promet, saj naj bi dosti ljudi kradlo živino na zahodu države in vozilo meso prodajat v Lusako, kar hočejo preprečiti. Kot nekdanja angleška kolonija (leta 1962 so postali samostojna republika Severna Rodezija) so v Zambiji prevzeli tudi način vožnje, saj je volan na angleški desni strani. Napram našim avtomobilom, je vse zrcalno na drugi strani, kar pa po nekaj časa več na povzroča težav (naredil sem nekaj km), še dobro, da je avto bil avtomatik, ker se mi zdi, da bi menjalnik na levi roki lahko povzročal še največ težav na začetku). Do nekaj dni nazaj se nisem zavedal, da smo dokaj na visoki nadmorski višini, na okoli 1070 m.n.v., tako da če bo naša fizična pripravljenost doma boljša od pričakovanj, nismo na dopingu, višina je kriva. Pod edinim hribom na cesti od Lusake leži naša Nangoma in se s tega vidijo samo obrisi kakšnih hribčkov na obzorju. Če pod hribom zaviješ stran od le-tega, se po dobrem kilometru makadamske ceste vidi vhod v našo bolnišnico / misijon.

Nastanjeni smo za obzidjem misijona v Nangomi, ki je deljeno na dva dela - na sakralni del, kjer stoji velika cerkev, ki jo pomagal zgraditi naš misijonar Stanko Rozman in na preostali del, v katerem je tudi bolnišnični kompleks in hiše / stanovanja dela osebja bolnice. Ena od takih je tudi naša hiša, ki je v bistvu dvojček, dve stanovanji pod eno streho. Sama bolnišnica je sestavljena iz več zgradb, kar hkrati tu pomeni tudi več oddelkov. Poleg upravne zgradbe, od koder birokracijo vodi sestra Veronika in kjer imamo ob ponedeljkih in petkih zjutraj redne tedenske sestanke, je tu še nekaj zgradb. V bolnišnici so trije oddelki - in sicer pediatrični oddelek, oddelek za porodništvo in oddelek za odrasle. V bolnici lahko hkrati leži približno 70 bolnikov, če bi bile potrebe po večjem številu postelj, pa se da na hitro nekaj improvizirati. Potrebno je poudariti, da za hrano in higieno pacientov skrbijo njihovi sorodniki. Tako tudi zdravniki, ki vodijo vsak svoj oddelek, težijo k temu, da čim prej pošljejo paciente v domačo oskrbo. V sklopu zgradbe porodnišnice je tudi operacijski blok, ki zajema dve dvorani - eno za manjše posege in eno večjo za operacije. Torek in četrtek sta operacijska dneva in od prvega srečanja s tukajšnjimi zdravniki velja - takrat “straight to theatre”. Od operacij se daleč največ opravi carskih rezov, porodnišnica pa tudi nikdar ne počiva, saj se dnevno v povprečju rodi nekje 5 otrok. Tako imata tudi naši Maja in Tadeja polne roke dela. Pomembna zgradba samega kompleksa je OPD (Out-patient department), kamor hodijo pacienti z vsakodnevnimi problemi in od koder se jih lahko sprejme na oddelek. Kot sem omenjal v prejšnjem prispevku, tam kraljujejo clinical officerji, zadnji čas pa smo vse pogosteje tam tudi mi fantje - poleg tega, da jim delno primanjkuje osebja, je to tudi kraj, ki najbolj spominja na ambulanto družinskega zdravnika pri nas in tam lahko vidimo daleč največ različne akutne patologije. V tej zgradbi OPD je tudi lekarna, rentgen, ultrazvok in laboratorij, tako da nam je osnovna diagnostika omogočena. Čakalnih vrst za preiskave ni, običajno je vse opravljeno v kratkem času po naročilu. En oddelek je namenjen za spremljanje bolnikov z AIDSom in tuberkulozo, ki na splošno predstavljata velik zdravstveni problem v Zambiji. Poleg tega in spremljevalnih zgradb (kuhinja, pralnica,...) je tudi fizioterapevtsko-dentalni oddelek. Fizioterapevti skrbijo za rehabilitacijo po poškodbah, zadolženi pa so tudi za nameščanje mavca oz. kot jim tu rečejo PoP (Plaster of Paris).

Kot sem omenil, smo vedno pogosteje na OPD. Tam se srečujemo z dosti različne patologije - od navadnih prehladov, angine, pošodb, driske in bolečin v trebuhu, do kompleksnih primerov za katere si moramo res vzeti čas, saj z njimi nimamo dovolj kliničnih izkušenj. Tako smo videli zanimive primere iz področij ginekologije (dosti je tudi nosečnic), psihiatrije, urologije,... Če v kaj nismo 100% prepričani, za pomoč prosimo izkušenejše clinical officerje, ki z veseljem pomagajo. Zdi se mi, ko vejo, da smo mi tam, kar k nam napotijo zahtevnejše primere. Ker pa v veliki večini ljudje govorijo le lokalne dialekte, so nam kot prevajalci pomagali študentje,ki se šolajo za clinical officerje in so bili v bolnišnici na obvezni praksi (bili - ta vikend so odšli). Zagotovo ne bomo pozabili študenta z imenom Moss - vedno, ko smo ga poklicali po imenu, da smo nekaj potrebovali, je bil odgovor “Yes, boss.” - (Oražnovci - ideja za bodoče rodove) - Vsak dan, ko smo bili tam, smo v cca. 3h pogledali okoli 20 pacientov. Od stvari, ki so nas najbolj presenetile, pa je čisto drugačno dojemanje bolečine kot pri nas - res more biti neznosno, da bi pokazali bolečino. Zadali smo si cilj, da bomo poskusili navaditi te Clinical officerje, da za vse res ne rabijo pisati antibiotikov. Večkrat se je zgodilo, da so prišli pacienti en dan po začetku prehlada v ambulanto in ko smo jih poslal domov le s priporočilom, da se naj zadosti hidrirajo in počivajo, so odšli domov s precej dolgim nosom, saj so pričakovali, da bojo dobili antibiotike.

Vse ob pravem času, v Nangomi smo šele 4 tedne, do konca našega poslanstva v bolnišnici pa nas čaka še nekaj več kot 8 tednov, še nekaj priložnosti za kak zanimiv sestavek.

Do naslednjič,

SR

Čas v Zambiji teče čisto drugače

Ko prepotuješ nekaj tisoč kilometrov od doma, da bi pomagal ljudem, si resnično ne predstavljaš v kaj se spuščaš. Kljub vsej tehniki, fotografijam in predvsem pričevanjem prejšnjih odprav, je prva živa izkušnja čisto tvoja, čisto prvinska, kjer moraš splavati v temu črnem morju. Po cesti se sprehajaš kot da si v živalskem vrtu – vsi te gledajo kot nekaj, kar ni vsakdanje, kot nekaj drugega, kot nekaj kar ne sodi med njih. Sam se po nekaj dneh končno znebiš tega občutka ali pa se vsaj delno navadiš na to, spoznaš nekaj domačinov in vidiš, da so prav fajn. Tu si 14 dni, vsak dan te gledajo, “se bojo že navadili” si misliš, pa vedno znova ugotavljaš, da se motiš. Za otroke, ki ne znajo angleško, si vedno muzungu, bel, čudo svetsko – to treba pobožat – mogoče niso isti kot mi. Pa si misliš, pa ajd, naj jim bo, še šteti prav ne znajo. Za piko na i – v ambulanto pride deklica, ki tu po starosti sodi med mlajše odrasle, in te tako bogaboječe pogleda, kot da ji boš storil nekaj žalega, čeprav si prišel tako daleč, da bi njim pomagal in sebe priučil novih znanj ter utrdil stara.

Vseeno pa je 2 tedna doba, ko se že dodobra asimiliraš, spoznaš okolico, v našem primeru tudi bolnico in njene zmožnosti ter svoje priložnosti. V bolnici so nas prav lepo sprejeli in nam po uvajanju dajejo vedno več priložnosti za samostojno delo. Spoznali smo ljudi po oddelkih, tako da jih vsaj ločimo v kateri oddelek kdo spada. Zdravniki tu imajo res široko znanje, ki ga z veseljem delijo z nami. Tudi mi smo hitro pokazali, da imamo kar obsežno znanje, ki pa še ni klinično izpopolnjeno. Odgovorni zdravnik v bolnici nam je takoj razjasnil, da mora vladati določena hierarhija v bolnišnici, da vse poteka po “ustaljeni” poti. Pojasnil je tudi, da točnost ni ravno zambijska vrlina – vedno upoštevaj akademskih 15. Dogovorili smo se, da nas lahko pokličejo v primeru urgence/operacije izven delovnega časa, če smo seveda fizično prisotni v kompleksu (naša hiša je tako kot hiše večine zaposlenih v kompleksu bolnice/misijona). Dejstvo pa je, da če v bolnici racionalno ravnajo z zmožnostmi in omejenimi sredstvi, lahko pomagajo zelo velikemu številu lokalnega prebivalstva. Sicer je zdravstvo, predvsem osnovno, čisto drugače nastavljeno od našega. Primanjkuje predvsem zdravnikov. Poznamo primer iz ene od tukajšnjih univerz – sedemletni študij (ki seveda ni brezplačen) začne nekaj več kot 80 študentov na generacijo, konča pa jih od teh le okoli 20. Osnovno zdravstvo (delo družinskega zdravnika v Sloveniji) opravljajo t.i. clinical officers – po končanem 3-letnem strokovnem programu. Kot smo do zdaj videli, se oni držijo nekih določenih okvirjev in protokolov ter sploh ne skušajo stopiti izven tega. Vse temelji na njihovih izkušnjah – mislim da rabijo kar nekaj izkušenj za samostojno delo. Mislim, da se lahko mi predvsem od teh zdravnikov res ogromno naučimo – tako teoretičnega in praktičnega znanja. Ker pa teh je clinical officers premalo, smo začeli delati v OPD (out-patient department). Dodelili so nam študenta, ki je prevajal, ostalo smo imeli vso svobodo. V dveh dneh dela tam smo videli že dosti zanimivih primerov iz vseh področij medicine.

V tem kratkem času nas verjetno velik del lokalne skupnosti že pozna. Od prvega dneva hodimo igrat nogomet na bližnje igrišče z lokalno ekipo Panadol (to je enako kot naš Lekadol), ki je pod pokroviteljstvom bolnice. Čeprav igramo z njimi že nekaj časa, se vedno ne vemo kdo je kdo oz. nismo prepričani, če igramo z njimi. Preveč so si podobni. Jan je debitiral na prijateljski tekmi in zabil prvenec. Da pa športanje ni samo nogomet, imamo pa za našo hišo še štango in prostor za razne vaje (hvala prejšnji odpravi). Tudi tekme smo šli gledat v lokal ob asfaltni cesti, ob polfinalu Anglija - Hrvaška se je nabralo okoli 100 ljudi ali celo več, prostora za premikanje ni bilo. Zanimivo je, da je celi lokal navijal za južne sosede. Opozorili pa so nas na žeparje, kamorkoli gremo - to se jim zdi najlažji način zaslužka. Včasih dobiš občutek, da vsak hoče nekaj od tebe.

Ko malo greš okoli, spoznavaš ljudi, pogosto ugotoviš, da imajo nekateri za seboj res žalostno zgodbo. Nekateri pa sploh ne. Od starejših “neznancev” in tudi znancev največkrat slišan stavek je definitivno “so cold” kajti tukaj je zima, pravkar je minil najbolj hladen vikend v letu v Zambiji. Otroci so pa skoraj vedno okoli naše hiše - vedno hočejo nekaj imeti. Od žoge, sladkarij, sadja ali barvic, samo do tega, da pride “muzungu” ven in se ga dotaknejo. Včasih so res prav prijetni, včasih pa neverjetno “vztrajni”. Po eni strani je fajn, da je tema že ob 18:30, da morajo takrat domov, malo pa moti naš bioritem - nismo vajeni iti spat pred polnočjo spat in vstajati zgodaj.

Ker imamo MasterChef-a s sabo, jemo vrhunsko, razen tople vode pa vsaj meni ne manjka nič. Uvajanje je mimo, gremo s polno paro naprej.

Na naslednje tipkanje lep pozdrav iz Nangome,

SR