Leteli smo iz Zagreba, kjer smo po dolgotrajnem Check-inu le prišli skozi kontrole in se vsedli na letelo. Čakal nas je 5-urni let do Dubaja, ki se ni vlekel, saj je multimedijski sistem na letalu Boeing 777-300ER res dober. Ko smo pristali v Dubaju in stopili iz letala - šok, ura 23:00 in zunaj 35 stopinj. Potem smo prišli na terminal - mesto z malem odprto 24/7. Cene nekaterih stvari pa res ugodne - ideja za let domov. Na letališču smo preživeli 10 ur, skoraj brez spanja... Spanje smo si privoščili na letalu proti Lusaki. 7 ur leta in prispeli smo v Afriko, v Zambijo, v Lusako.
Po enournem čakanju na Vizo in ko smo na srečo dobili vso prtljago, nas je pred letališčem čakala sestra Veronika in šofer. Ko smo se komaj zbasali z vso prtljago v SUV, smo se odpravili z trgovino po hrano in po SIM-kartice. Trgovina je bil čisto pravi Spar, prodajali so tudi Vegeto. Po tem nas je čakala 2urna vožnja do Nangome v avtu, kjer še za muho ni bilo več prostora. Mimo 6 policijskih kontrol, ogromno ležečih policajev, nas je neskončno ravna afriška cesta v temi pripeljala do Nangome, Nangome v temi, kjer je kako ironično zmanjkalo elektrike.
Prvo večer smo preživeli v našem novem domu za naslednje tri mesece skupaj z odpravo, ki je bivala tu zadnje tri mesece. Oni so se zjutraj odpravili na potovanje po odpravi, mi smo svoje poslanstvo šele začenjali. Prvi dan smo se malo spočili, razpakirali svoje stvari, se razporedili po sobah in pojedli prvi normalni obrok po dveh dneh. V četrtek sta Blaž in Jan šla v Lusako po nadaljnjih nakupih za cca 3 tedne, Simon, Maja in Tadeja pa smo odšli na sprehod po misijonu in po vasi, da smo sploh videli kje smo, kaj se tu dogaja, kaj je vse na voljo, ... Vidiš vse, od lepe hiše, do zgradbe, ki ji ne bi rekli hiše, od novega Ford Rangerja, do krosarjev do bikovske vprege. Vse trgovine so minimalistične... Edino cerkev je velika, mogočna stavba, verjetno največja daleč naokoli.
Po informacijah, ki smo jih dobili od prejšnjih, se tu igra vsak dan nogomet. V 3 dneh smo imeli že 3 treninge z lokalno ekipo Panadol. Jan še komaj hodi - ni toliko športal v kosu že 6 let.
V petek smo se predstavili tudi v bolnišnici - fantje začnemo delati šele v sredo, saj je v ponedeljek in torek državni praznik - razen če bo kakšna urgenca do takrat, punci pa sta že začeli delati v porodnišnici.
Na naslednje tipkanje, pokpok, "Iwey, Iwey, Iwey!"
Pozdrav iz Nangome!
