Ko prepotuješ nekaj tisoč kilometrov od doma, da bi pomagal ljudem, si resnično ne predstavljaš v kaj se spuščaš. Kljub vsej tehniki, fotografijam in predvsem pričevanjem prejšnjih odprav, je prva živa izkušnja čisto tvoja, čisto prvinska, kjer moraš splavati v temu črnem morju. Po cesti se sprehajaš kot da si v živalskem vrtu – vsi te gledajo kot nekaj, kar ni vsakdanje, kot nekaj drugega, kot nekaj kar ne sodi med njih. Sam se po nekaj dneh končno znebiš tega občutka ali pa se vsaj delno navadiš na to, spoznaš nekaj domačinov in vidiš, da so prav fajn. Tu si 14 dni, vsak dan te gledajo, “se bojo že navadili” si misliš, pa vedno znova ugotavljaš, da se motiš. Za otroke, ki ne znajo angleško, si vedno muzungu, bel, čudo svetsko – to treba pobožat – mogoče niso isti kot mi. Pa si misliš, pa ajd, naj jim bo, še šteti prav ne znajo. Za piko na i – v ambulanto pride deklica, ki tu po starosti sodi med mlajše odrasle, in te tako bogaboječe pogleda, kot da ji boš storil nekaj žalega, čeprav si prišel tako daleč, da bi njim pomagal in sebe priučil novih znanj ter utrdil stara.
Vseeno pa je 2 tedna doba, ko se že dodobra asimiliraš, spoznaš okolico, v našem primeru tudi bolnico in njene zmožnosti ter svoje priložnosti. V bolnici so nas prav lepo sprejeli in nam po uvajanju dajejo vedno več priložnosti za samostojno delo. Spoznali smo ljudi po oddelkih, tako da jih vsaj ločimo v kateri oddelek kdo spada. Zdravniki tu imajo res široko znanje, ki ga z veseljem delijo z nami. Tudi mi smo hitro pokazali, da imamo kar obsežno znanje, ki pa še ni klinično izpopolnjeno. Odgovorni zdravnik v bolnici nam je takoj razjasnil, da mora vladati določena hierarhija v bolnišnici, da vse poteka po “ustaljeni” poti. Pojasnil je tudi, da točnost ni ravno zambijska vrlina – vedno upoštevaj akademskih 15. Dogovorili smo se, da nas lahko pokličejo v primeru urgence/operacije izven delovnega časa, če smo seveda fizično prisotni v kompleksu (naša hiša je tako kot hiše večine zaposlenih v kompleksu bolnice/misijona). Dejstvo pa je, da če v bolnici racionalno ravnajo z zmožnostmi in omejenimi sredstvi, lahko pomagajo zelo velikemu številu lokalnega prebivalstva. Sicer je zdravstvo, predvsem osnovno, čisto drugače nastavljeno od našega. Primanjkuje predvsem zdravnikov. Poznamo primer iz ene od tukajšnjih univerz – sedemletni študij (ki seveda ni brezplačen) začne nekaj več kot 80 študentov na generacijo, konča pa jih od teh le okoli 20. Osnovno zdravstvo (delo družinskega zdravnika v Sloveniji) opravljajo t.i. clinical officers – po končanem 3-letnem strokovnem programu. Kot smo do zdaj videli, se oni držijo nekih določenih okvirjev in protokolov ter sploh ne skušajo stopiti izven tega. Vse temelji na njihovih izkušnjah – mislim da rabijo kar nekaj izkušenj za samostojno delo. Mislim, da se lahko mi predvsem od teh zdravnikov res ogromno naučimo – tako teoretičnega in praktičnega znanja. Ker pa teh je clinical officers premalo, smo začeli delati v OPD (out-patient department). Dodelili so nam študenta, ki je prevajal, ostalo smo imeli vso svobodo. V dveh dneh dela tam smo videli že dosti zanimivih primerov iz vseh področij medicine.
V tem kratkem času nas verjetno velik del lokalne skupnosti že pozna. Od prvega dneva hodimo igrat nogomet na bližnje igrišče z lokalno ekipo Panadol (to je enako kot naš Lekadol), ki je pod pokroviteljstvom bolnice. Čeprav igramo z njimi že nekaj časa, se vedno ne vemo kdo je kdo oz. nismo prepričani, če igramo z njimi. Preveč so si podobni. Jan je debitiral na prijateljski tekmi in zabil prvenec. Da pa športanje ni samo nogomet, imamo pa za našo hišo še štango in prostor za razne vaje (hvala prejšnji odpravi). Tudi tekme smo šli gledat v lokal ob asfaltni cesti, ob polfinalu Anglija - Hrvaška se je nabralo okoli 100 ljudi ali celo več, prostora za premikanje ni bilo. Zanimivo je, da je celi lokal navijal za južne sosede. Opozorili pa so nas na žeparje, kamorkoli gremo - to se jim zdi najlažji način zaslužka. Včasih dobiš občutek, da vsak hoče nekaj od tebe.
Ko malo greš okoli, spoznavaš ljudi, pogosto ugotoviš, da imajo nekateri za seboj res žalostno zgodbo. Nekateri pa sploh ne. Od starejših “neznancev” in tudi znancev največkrat slišan stavek je definitivno “so cold” kajti tukaj je zima, pravkar je minil najbolj hladen vikend v letu v Zambiji. Otroci so pa skoraj vedno okoli naše hiše - vedno hočejo nekaj imeti. Od žoge, sladkarij, sadja ali barvic, samo do tega, da pride “muzungu” ven in se ga dotaknejo. Včasih so res prav prijetni, včasih pa neverjetno “vztrajni”. Po eni strani je fajn, da je tema že ob 18:30, da morajo takrat domov, malo pa moti naš bioritem - nismo vajeni iti spat pred polnočjo spat in vstajati zgodaj.
Ker imamo MasterChef-a s sabo, jemo vrhunsko, razen tople vode pa vsaj meni ne manjka nič. Uvajanje je mimo, gremo s polno paro naprej.
Na naslednje tipkanje lep pozdrav iz Nangome,
SR
