Strani

sreda, 29. avgust 2018

Šolstvo in hrana res nista nekaj posebnega, imajo pa naravo, katero ni moč opisati z besedami

Po več kot 2 tednih je prav, da nekaj spet objavim. Kot sem že prejšnjič obljubil, bom nekaj povedal o šolstvu, tradicionalni hrani in o dveh nepozabnih izletih.

Da se razumemo, v šolstvo se nisem kaj preveč poglabljal, vem samo približno to, kaj so mi povedali domačini. Šolstvo je na osnovni stopnji brezplačno v javnih državnih in katoliških šolah. V osnovno šolo otrok vstopi pri 7ih letih in traja 7 let. Na tej stopnji bi se naj naučil angleščine in še enega od glavnih sedmih lokalnih jezikov (kot sem v prejšnjem blogu napisal - skupaj jih je kar 72). Po osnovni šoli (primary school), nastopi sekundarna (secondary school), ki ni več brezplačna, ponavadi se je udeležujejo bolj sposobni otroci in iz bolj premožnih družin. V sekundarni šoli so na koncu tudi izpiti iz predmetov in na osnovi ocen se rangirajo za vpis na fakultete - na primer najboljših 50 gre na medicino, naslednjih 50 na farmacijo, … Problem v Zambiji je ta, da šolstvo ni ravno obvezno in tudi družine so velike, tako da morajo včasih otroci prej iz šole, da lahko pomagajo pri delu in iskanju zaslužka. Vsaka družina pa vloži vsaj v svojega najsposobnejšega otroka, da se izšola do konca, da obvlada angleščino,... Ta bo na koncu predstavljal vso družino, ta bo govoril angleško v imenu celotne družine in če se na primer pri zdravniku ta ne bo strinjal z zdravljenjem, se tudi pacient in celotna družina ne bo dala prepričati. Vera v Zambiji igra pomembno vlogo, tako je učenje Biblije eden izmed obveznih predmetov osnovne in sekundarne šole - torej vseh 12 let. Pomemben del šolanja predstavljajo tudi šolske uniforme, ki so obvezne za vse, saj tako učitelji in tudi otroci sami ne morejo glede na videz razlikovati med bogatimi in revnimi.

Za bogate in revne je tudi glavna prehrana enaka - Nshima. V bistvu gre za neke vrste belo polento - iz bele koruze in to je hrana, ki jo jejo vsaj dvakrat na dan, čeprav ne bojo jedli nič drugega. Poleg tega običajno pride kakšna omaka iz fižola ali ostale zelenjava + kakšen kos piščančjega ali govejega mesa. Priprava je čisto enostavna, saj potrebuješ le vodo in moko iz te “White maze” ter moč v rokah in čas. Na poljih raste tudi krompir, v trgovinah se dobi riž, testenine, kuskus in ostale priloge, a sami pravijo, da niso dovolj sitostni. Nshimo se sicer jé tako, da se v roki naredi kroglica, ki se jo pregnete in nato pomoči v omako ter nese k ustom. Na splošno vse jé z rokami in zelo redko na vasi srečaš prekomerno prehranjeno osebo.

V prav posebno “premikajočo” se vas smo se odpravili z nekaj lokalnimi ljudmi v soboto, 18.8.2018. Zjutraj smo po klasični zambijski zamudi le štartali in povedano nam je bilo, da bo vožnja trajala le dobri dve uri in da gremo v neki nacionalni park. En avto sem od začetka vozil sam in je bilo do neke mere zabavno, reli na teh makadamskih - peščenih cestah… Po nekaj časa pa začne biti napor, ker je luknja pri luknji in če nisi vajen, si neprestano napet in rahlo živčen. Po eni uri in 35 prevoženih kilometrih sem predal volan izkušenejšim domačinom. Tudi oni so imeli določene težave. Vozili smo se še dve uri in pol do porečja reke Kafue, kjer na obzorju in nobenega drevesa. Tam je bila začasna ribiška vas brez vode in elektrike. Reka Kafue glede na obdobje širi/oži svojo strugo. Videli smo nekaj antilop in nekaj zanimivih ptičev, šli smo tudi z improviziranim kanujem na labirint po porečju. Ko smo se vrnili na kopno, smo jedli na žaru pečene rečne ribe in seveda Nshimo. Pot domov v temi nikoli ne bo šla v pozabo, saj smo v kombiju po razritih cestah v prtljažniku preživeli 4,5h v kosu - bolele so me mišice, za katere niti nisem vedel da obstajajo. Na kratko - najslabša vožnja v mojem življenju.

Pretekli vikend vožnja tudi ni bila najbolj prijetna izkušnja, saj smo od Nangome do Livingstona preko Lusake na cesti preživeli več kot 10h. A glede na spomine, ki smo jih ustvarili in stvari, ki smo jih počeli, bo to šlo hitro v pozabo. Že ko smo se bližali Livingstonu, smo skozi okno avtobusa videli, da gremo v “bolj civiliziran” svet. In tako je tudi bilo, tudi cene so bile civilizirane, a glede na nepozabne prizore, bo tudi to šlo hitro v pozabo. V treh dneh smo si res ustvarili nekaj trenutkov, ki bodo vedno ostali. Prispeli smo v petek zvečer in nismo imeli rezerviranih nič aktivnosti, razen hotela, kjer smo spali. Ko smo naslednje jutro šli na lov za stvarmi, ki bi jih počeli. V začetku ni šlo nič po planu, potem pa se je naenkrat začelo vse odvijati s svetlobno hitrostjo. Najprej smo po hitri odločitvi odšli na safari, kjer smo od blizu videli slone, antilope, divje govedo, opice, nosoroge, katere čuvajo kot nacionalni zaklad, saj jih je zelo malo, in žirafe. Žirafa me je s svojim slow motion tekom res impresionirala. Po tem smo šli na boat tour po Zambeziju, kjer smo videli povodne konje in res izjemen sončni zahod. V nedeljo je bil čas za rafting po kanjonu reke Zambezi - in sicer od brzice št. 7 do št. 25. Ko smo prišli na mesto, kjer smo sestopili iz tovornjaka, smo se po varnostnih navodilih spustili v kanjon in po dobre 30 min hoje prišli do vkrcanja. Naš vodič po imenu Potato je res bil malo pritegnjen v dobrem smislu. Hitro, ko smo se začeli voziti, smo videli manjšega krokodila, a to nas ni ustavilo, da ne bi iz zimbabvejske strani skočili v vodo in da dveh brzic ne bi preživeli kar v vodi, namesto v čolnu. Po brzici št. 25 smo se izkrcali na rajski peščeni plaži. Ker smo nekaj ur preživeli na vodi vesljaje, je bil potem klanec na vrh kanjona kar zahteven. Še vedno vse skupaj - NEPOZABNO. Ker nismo vsega obdelali, smo podaljšali bivanje za en dan. V ponedeljek zjutraj smo odšli na Livingstonov otok, kjer smo plavali na robu slapov. Nastalo je nekaj lepih slik. Ko smo se vrnili na celino, smo skozi 5zvezdični hotelski kompleks odšli na normalen ogled slapov. V hotelu se krokodili, žirafe, opice, zebre,... sprehajajo prosto. Ker za ogled slapov vodi kar nekaj poti, smo izbrali najprej najbolj desno. In tam smo dolgo ostali, saj smo se našli z nekim vodičem, ki bi nas peljal v pravi Angel's pool. Nismo mogli reči ne. Prehodili smo pol Zambezija bosi, kar mi je povzročalo kar nekaj težav, a na koncu sedenja robu “sveta” z nogami bingljaje v slapove res ne gre pozabiti. Tudi ta pravi bazen je bil res izjemna kulisa. Ko smo naslednji dan gledali slike, smo se komaj zavedali v kaj smo se spustili. (Fun fact: prvi belec katerega srečamo sredi reke je bil Hrvat.) Potem smo si vseeno ogledali še slapove od daleč in videli njihovo mogočnost - eno izmed sedmih čudes sveta. V glavni deževni sezoni čez 1,7km široke in 110m visoke slapove v sekundi preteče več kot 900 milijonov litrov vode. Po slapovih smo odšli še v krokodilji park, kjer smo med drugim držali majhnega krokodila. Naslednji dan je bil počasi čas, da se odpravimo nazaj v Nangomo.

Livingstone s svojimi Viktorijinimi slapovi in ostalimi aktivnostmi res mora biti na bucket listu vsakega popotnika - ker nekaterih stvari se ne da opisati, to moraš doživeti, da bi razumel.

Do naslednjič,
SR





























ponedeljek, 13. avgust 2018

So v zaostanku, a se trudijo, da bi ga zmanjšali

Preden se prestavimo v Lusako, bi rad najprej delil eno izkušnjo. Voda in elektrika sta tukaj trenutno skoraj še privilegij. Hitro smo spoznali, da tu pa tam česa zmanjka, a potem se čez maksimalno nekaj ur le-to vrne. V zadnjih dneh pa smo bili približno 48 ur v kosu brez obeh dobrin, in ko je zmanjkalo baterij na računalnikih, tablicah, telefonih, zvočnikih,... smo šele dojeli kako zelo smo odvisni od električne energije in od elektronskih naprav. Dejansko se mi zdi, da je bil manjši problem zdržati brez vode, saj je tukaj vse bolj prašno in se tudi mi lahko asimiliramo. Na koncu ima pa to tudi dobre učinke - hrano smo si morali pripraviti na odprtem ognju, družili smo se lahko brez elektronskih naprav, lahko smo opazovali zvezde, Venero, Mars in Jupiter, saj se tukaj zdi vse nekajkrat bližje kot doma. Kljub temu pa je “povratek odpisanih” dobrin prinesel nasmeh na obraz.

Le-tega nam na obraz prinese tudi povratek iz Lusake, saj vedno pridemo od tam z dosti vrečkami dobrin za našo srečo - saj veste, sreča gre skozi želodec. Lusaka je glavno mesto Zambije, največje mesto v državi in kot pravi stric Google izmed najhitreje razvijajočih se mest v Afriki. Lusaka, kjer živi okoli 3 milijone ljudi, je tudi veliko prometno vozlišče, saj se tam stikajo ceste iz vzhoda, zahoda, severa in juga države. Ne izgleda pa prav kot neko moderno zahodno velemesto, saj v centru mesta na “Cairo road” (glavna ulica) le en pravi nebotičnik. Nekaj 100m stran, je že področje, kjer je ogromno manjših trgovin, stotine ljudi na ulicah, gneča…  Ob večjih vpadnicah pa so tudi veliki nakupovalni centri, ki so pa taki kot na Zahodu - ogromno trgovin, na nivoju, tam imamo občutek Evrope. Zambija je leta 2013 postala afriški prvak v nogometu. V infrastrukturo tujci (predvsem Kitajci) dosti vlagajo, večino modernejših cest je zgrajenih s kitajskim denarjem, zgradili so tudi nacionalni stadion za 60 tisoč gledalcev. Nogomet je vsekakor šport številka ena. Na gospodarstvo in državo nasploh imajo pa največji vpliv Azijci. Zambijski “židi” - torej tisti, ki imajo največ denarja prihajajo iz Indije. Javni mestni prevozi so zaenkrat le še mokre sanje, a z dovolj sredstvi se lahko to kmalu tudi obrne. Zaenkrat te prevoze opravljajo zasebni kombi-busi. To so predelani kombiji, v katerih se nagnete tudi 19 ljudi - vsaj po mojih izkušnjah. Lusaka je tudi glavno univerzitetno mesto in mesto, ki ima daleč najboljšo bolnico v državi - UTH (University teaching hospital), kjer so zbrani najboljši strokovnjaki v državi, kjer so “slovenske” čakalne dobe in kjer imajo moderno opremo. Če moramo kam napotiti naše bolj zahtevne bolnike, je UTH pravi naslov.

Ker sem že omenil Azijce - na avtomobilskem trgu Zambije je praktično monopol Toyote, saj če na 3 avtomobile, ni dveh Toyot, je že zelo posebna situacija. Kot so povedali domačini - so cenovno ugodne, deli so ugodni, le-ti so vsepovsod dostopni in tudi se ne kvarijo dosti. Od ostalih proizvajalcev se po mojih opazovanjih najbolj približata Ford in Mitsubishi, a sta daleč za Toyoto. Evropskih osebnih avtomobilov praktično nisem sploh videl. Če so avtomobili recimo temu moderni, pa kmetijska mehanizacija zelo zaostaja - traktor je zelo velik luksuz, traktorja mlajšega od 30 let še sploh ni bilo na spregled. Dosti ljudi za obdelavo zemlje še vedno uporablja bikovsko vprego, veliko večino pa sloni na lastnoročni obdelavi.

Če pogledamo statistično se največ ljudi ukvarja s kmetijstvom in prodajo lastnih pridelkov (leta 2000 naj bi bilo v kmetijstvu 85% ljudi). Veliko je delavcev v raznih trgovinah, ki prodajajo vse mogoče. Ko se vozimo ob popoldanskih/večernih urah, je ob cesti vidno dosti ljudi v uniformah delavcev v tovarni/fizičnih delavcev. V mestu je verjetno drugače, ampak če pogledamo ljudi v okolici Nangome in predvidevam, da po celi državi na podeželju. Večina ljudi je tako nezaposlenih, saj nekaj deset let nazaj se je na podeželju le redko kdo šolal, od velike družine so na šolanje poslali le najbolj perspektivnega otroka, za ostale si tega niso mogli privoščiti. Sedaj se država in cerkev trudi vsaj osnovno izobraziti vse otroke. Tukaj, kot sem prej dejal, sta elektrika in voda zaenkrat še bolj privilegij, saj ko malo stopiš na podeželje vidiš zunanja gorišča za kuhanje, zbiralnike vode, izkopane vodnjake za zajemanje vode, hiše zgrajene na tradicionalni način in si sploh ne predstavljam, kako pod tisto streho živi več ljudi. Sicer sta najbolj značilni izvoz iz Zambije baker in kobalt iz pokrajine Copperbelt. Ker pa redno delo še ravno v njihovi naravi, od tam izhajajo zgodbe o pogostih “bolniških staležih”. Po navadi njihov delovni mesec izgleda zelo preprosto: Najprej delajo 14 dni, potem pride plača, izginejo za 14 dni, v teh dneh zapijejo vso plačo in preden grejo delat, stopijo še do zdravnika, ki jim potrdi, da so bili nezmožni za delo - seveda ob plačilu. Čeprav ima država vsakoletno gospodarsko rast, bo preteklo še ogromno milijonov litrov vode po Zambeziju čez Viktorijine slapove, da bo država in vso njeno prebivalstvo zaživelo v spodobnih razmerah.

Ker sem že omenjal šolstvo - naslednjič malo več o tem in tudi o prej omenjenih Viktorijinih slapovih, kamor se odpravljamo v bližnji prihodnosti.

Do naslednjič,
SR










četrtek, 2. avgust 2018

Čeprav smo večinoma v Nangomi, pa Zambija ni samo to

Ko preživiš pet tednov v nekem delovnem okolju, se navadiš na neko rutino, ki jo razbijaš z razgibanimi vikendi. Naš delovni dan se začne z zbujanjem okoli 7:30 ure. Po prebujanju in zajtrku se delo v bolnišnici začne odvisno od dneva - v ponedeljek in petek so redni sestanki zdravnikov, predstavnikov oddelkov in vodstva bolnišnice o tekočih zadevah, stanju in problemih. Sestanek se začne ob 8:15 in po sestanku opravimo vizito po oddelkih. Do zdaj so bili tukaj trije zdravniki, vsak na svojem oddelku tako, da smo tudi mi trije šli vsak na svoj oddelek. Sedaj se je en od zdravnikov odpravil na dopust, en gre naprej na šolanje, tako da bomo mi morali prevzeti več odgovornosti, v bistvu smo dobili čez svoj oddelek - odrasle, tako da delamo vizite in vodimo paciente mi. Ob torkih in četrtkih je operacijski - “straight to theatre” - dan, kjer se do zdaj rednih primerov ni začelo delati pred 10. uro. Po dogovoru gre en od nas v operacijsko, preostala dva pa gresta pomagat na OPD, kjer se nič ne začne pred 9. uro. Na OPD traja izmena do 13. ure, in v tem času pregledamo tudi po več kot 30 pacientov. Po novem moramo tudi pogledati paciente na našem oddelku pred delom na OPD. Če res ni nekih urgentnih oz. zanimivih primerov, se naš delovni čas zaključi pred 14. uro. Takrat je čas za tržnico in trgovino - najboljše so sveže stvari. Ko pridemo v našo hiško, si pripravimo neko kosilo, kateremu sledi trening/počitek/serije/pisanje blogov/ vsak po svoje. Nekako med 19. in 20. uro si pripravimo večerjo, ki je iz dneva v dan gurmanski presežek, saj naš MasterChef Jan skrbi, da slučajno ne bi shirani šli domov. Po večerji je čas namenjen gledanju filmov, serij ali druženju ob družabnih igrah. Med 23. uro in polnočjo smo vsi v postelji, kot sem dejal v enem od prejšnjih blogov - tu čas teče čisto drugače. Tudi nočne ptice smo relativno hitro v postelji.

Predvsem vikendi so pa tisti, ko je potrebno prekiniti to rutino in se malo razgledati po okolici, spoznavati kulturo in ljudi. Tako smo bili preteklo soboto (29.7.) vabljeni na neko slavje v “Chief’s palace.” Ko smo se usedli v bolnišnični avto, nismo vedeli kaj nas čaka, kam točno gremo, kaj bomo tam delali, vedeli smo le, da bo klasično trajalo cel dan, kot po naših izkušnjah trajajo vse stvari tukaj v Zambiji. Med vožnjo, ki je trajala približno eno uro in je bila le 2 km po asfaltni cesti, preostalih 30 pa po makadamski cesti, sta nam gospoda, ki sta nas peljala, začela malo pojasnjevati dogodek. V Zambiji je 72 jezikov, kar pomeni, da je 72 plemen in 72 poglavarjev. Vsakoletno imajo enkrat praznik, tako je tokrat bil v naši bližini in našem okrožju praznik ljudi, ki govorijo jezik Shikumbila. Chief tradicionalno ponudi “hippota” (povodni konj) za jest, ko smo mi prišli ga je na našo žalost že zmanjkalo. Pričakovali smo nek slavnosten dogodek z kulturnim programom in pogostitvijo - bilo pa je vse prej kot to. Dogodek se je odvijal na nogometnem igrišču, postavljen je bil oder za nastopajoče, ljudje so prodajali različne stvari, na voljo je bila hrana in pijača. Še gasilci so bili tam, samo še Modrijani so manjkali, da bi bila kot prava slovenska veselica. Prvič smo poskusili sladkorni trs - izgleda kot bambus, višji kot koruza in steblo se žveči, izsesaš sladek sok in izpljuneš, ni za tiste s slabimi zobmi - kot zanimivost: domačini so posilirali cel voz v treh urah. Mi smo prej mislili, da žvečijo bambus, ne vem iz katerih razlogov. Imeli smo tudi zdravstveni namen, saj je osebje iz bolnišnice tam izvajalo teste za okuženost s HIVom. Kakšno uro pred temo smo se odpravili nazaj proti Nangomi, Blaž je dobil priložnost, da poskusi to zambijsko off-road vožnjo - še bo lahko vozil.

Kot sem že omenil, so bili tam na požarni straži tudi gasilci iz bližnjega mesta Mumbwa iz njihove gasilske brigade. Kot pravi gasilec si nisem mogel pomagati, da se ne bi malo pozanimal o gasilstvu v tem delu Zambije/sveta. V brigadi, ki zajema 20 operativnih gasilcev in 2 vozili, pokrivajo območje, kjer živi 275.000 ljudi, v samem mestu Mumbwa imajo samo dva stalno delujoča hidranta. V voznem parku imajo Scanio AC 24/70, ki so jo pred kratkim dobili iz Španije, in manjši Isuzu, katerega uporabljajo za bolj mestne/hidrantu dostopne zadeve. Požarov v naravi ne gasijo, saj tako si kmetje pripravljajo zemljo za obdelavo, če slučajno požar ogroža ljudi in premoženje, pa ga omejijo kmetje sami.

Mumbwa je tudi mesto, kjer živi pater Stanko Rozman. Ker je v bistvu on ta, ki je postavil bolnišnico in povezavo, da smo sploh lahko tu, smo ga obiskali. Lepo se je skladalo s podaljšanjem naših viz, tako smo popoldne preživeli pri njem na kosilu in ob taroku. Pokazal nam je tudi njegov vrt - toliko različnega sadja, da vseh imen niti ne poznam - papaje, mangoti, pomaranče, limone, kava, guava,... Potem nas je odpeljal domov. Ker ima le dvosed pick-upa, smo se peljali odzadaj v tovornem delu, čisto po afriško. Zanimiva izkušnja. Sama Mumbwa kot mesto pa na prvi pogled izgleda vse prej kot to. Glavna ulica ima asfalt, na vsaki strani ogromno malih trgovinic, prve trgovske centre šele gradijo. Mesto ima sicer 20.000 prebivalcev in po besedah patra Stankota tudi največjo župnijo v vsej Zambiji. Mumbwa je tudi mesto, ki je geografsko čisto v sredini države. Nekoč bi naj celo razmišljali, da bi to naj bilo glavno mesto, glede na svojo lego, a na koncu pa je le z tej “bitki” zmagala Lusaka.

Da ne bom izčrpal vsega materiala, bomo pustili Lusako do naslednjega tipkanja.

Z lepimi afriškimi pozdravi,
SR