Čeprav smo večinoma v Nangomi, pa Zambija ni samo to

Ko preživiš pet tednov v nekem delovnem okolju, se navadiš na neko rutino, ki jo razbijaš z razgibanimi vikendi. Naš delovni dan se začne z zbujanjem okoli 7:30 ure. Po prebujanju in zajtrku se delo v bolnišnici začne odvisno od dneva - v ponedeljek in petek so redni sestanki zdravnikov, predstavnikov oddelkov in vodstva bolnišnice o tekočih zadevah, stanju in problemih. Sestanek se začne ob 8:15 in po sestanku opravimo vizito po oddelkih. Do zdaj so bili tukaj trije zdravniki, vsak na svojem oddelku tako, da smo tudi mi trije šli vsak na svoj oddelek. Sedaj se je en od zdravnikov odpravil na dopust, en gre naprej na šolanje, tako da bomo mi morali prevzeti več odgovornosti, v bistvu smo dobili čez svoj oddelek - odrasle, tako da delamo vizite in vodimo paciente mi. Ob torkih in četrtkih je operacijski - “straight to theatre” - dan, kjer se do zdaj rednih primerov ni začelo delati pred 10. uro. Po dogovoru gre en od nas v operacijsko, preostala dva pa gresta pomagat na OPD, kjer se nič ne začne pred 9. uro. Na OPD traja izmena do 13. ure, in v tem času pregledamo tudi po več kot 30 pacientov. Po novem moramo tudi pogledati paciente na našem oddelku pred delom na OPD. Če res ni nekih urgentnih oz. zanimivih primerov, se naš delovni čas zaključi pred 14. uro. Takrat je čas za tržnico in trgovino - najboljše so sveže stvari. Ko pridemo v našo hiško, si pripravimo neko kosilo, kateremu sledi trening/počitek/serije/pisanje blogov/ vsak po svoje. Nekako med 19. in 20. uro si pripravimo večerjo, ki je iz dneva v dan gurmanski presežek, saj naš MasterChef Jan skrbi, da slučajno ne bi shirani šli domov. Po večerji je čas namenjen gledanju filmov, serij ali druženju ob družabnih igrah. Med 23. uro in polnočjo smo vsi v postelji, kot sem dejal v enem od prejšnjih blogov - tu čas teče čisto drugače. Tudi nočne ptice smo relativno hitro v postelji.

Predvsem vikendi so pa tisti, ko je potrebno prekiniti to rutino in se malo razgledati po okolici, spoznavati kulturo in ljudi. Tako smo bili preteklo soboto (29.7.) vabljeni na neko slavje v “Chief’s palace.” Ko smo se usedli v bolnišnični avto, nismo vedeli kaj nas čaka, kam točno gremo, kaj bomo tam delali, vedeli smo le, da bo klasično trajalo cel dan, kot po naših izkušnjah trajajo vse stvari tukaj v Zambiji. Med vožnjo, ki je trajala približno eno uro in je bila le 2 km po asfaltni cesti, preostalih 30 pa po makadamski cesti, sta nam gospoda, ki sta nas peljala, začela malo pojasnjevati dogodek. V Zambiji je 72 jezikov, kar pomeni, da je 72 plemen in 72 poglavarjev. Vsakoletno imajo enkrat praznik, tako je tokrat bil v naši bližini in našem okrožju praznik ljudi, ki govorijo jezik Shikumbila. Chief tradicionalno ponudi “hippota” (povodni konj) za jest, ko smo mi prišli ga je na našo žalost že zmanjkalo. Pričakovali smo nek slavnosten dogodek z kulturnim programom in pogostitvijo - bilo pa je vse prej kot to. Dogodek se je odvijal na nogometnem igrišču, postavljen je bil oder za nastopajoče, ljudje so prodajali različne stvari, na voljo je bila hrana in pijača. Še gasilci so bili tam, samo še Modrijani so manjkali, da bi bila kot prava slovenska veselica. Prvič smo poskusili sladkorni trs - izgleda kot bambus, višji kot koruza in steblo se žveči, izsesaš sladek sok in izpljuneš, ni za tiste s slabimi zobmi - kot zanimivost: domačini so posilirali cel voz v treh urah. Mi smo prej mislili, da žvečijo bambus, ne vem iz katerih razlogov. Imeli smo tudi zdravstveni namen, saj je osebje iz bolnišnice tam izvajalo teste za okuženost s HIVom. Kakšno uro pred temo smo se odpravili nazaj proti Nangomi, Blaž je dobil priložnost, da poskusi to zambijsko off-road vožnjo - še bo lahko vozil.

Kot sem že omenil, so bili tam na požarni straži tudi gasilci iz bližnjega mesta Mumbwa iz njihove gasilske brigade. Kot pravi gasilec si nisem mogel pomagati, da se ne bi malo pozanimal o gasilstvu v tem delu Zambije/sveta. V brigadi, ki zajema 20 operativnih gasilcev in 2 vozili, pokrivajo območje, kjer živi 275.000 ljudi, v samem mestu Mumbwa imajo samo dva stalno delujoča hidranta. V voznem parku imajo Scanio AC 24/70, ki so jo pred kratkim dobili iz Španije, in manjši Isuzu, katerega uporabljajo za bolj mestne/hidrantu dostopne zadeve. Požarov v naravi ne gasijo, saj tako si kmetje pripravljajo zemljo za obdelavo, če slučajno požar ogroža ljudi in premoženje, pa ga omejijo kmetje sami.

Mumbwa je tudi mesto, kjer živi pater Stanko Rozman. Ker je v bistvu on ta, ki je postavil bolnišnico in povezavo, da smo sploh lahko tu, smo ga obiskali. Lepo se je skladalo s podaljšanjem naših viz, tako smo popoldne preživeli pri njem na kosilu in ob taroku. Pokazal nam je tudi njegov vrt - toliko različnega sadja, da vseh imen niti ne poznam - papaje, mangoti, pomaranče, limone, kava, guava,... Potem nas je odpeljal domov. Ker ima le dvosed pick-upa, smo se peljali odzadaj v tovornem delu, čisto po afriško. Zanimiva izkušnja. Sama Mumbwa kot mesto pa na prvi pogled izgleda vse prej kot to. Glavna ulica ima asfalt, na vsaki strani ogromno malih trgovinic, prve trgovske centre šele gradijo. Mesto ima sicer 20.000 prebivalcev in po besedah patra Stankota tudi največjo župnijo v vsej Zambiji. Mumbwa je tudi mesto, ki je geografsko čisto v sredini države. Nekoč bi naj celo razmišljali, da bi to naj bilo glavno mesto, glede na svojo lego, a na koncu pa je le z tej “bitki” zmagala Lusaka.

Da ne bom izčrpal vsega materiala, bomo pustili Lusako do naslednjega tipkanja.

Z lepimi afriškimi pozdravi,

SR

Nangoma, bolnišnica, "Yes, boss!"

Nangoma je večji kraj ob glavni cesti med mestoma Lusaka in Mongu, nekaj več kot 100km (90 min vožnje) oddaljena od Lusake. Ta glavna cesta je asfaltirana cesta, ki je po večini samo ravna, še največ težav pri zavijanju povzročajo cestne kontrole, ki jih je na poti od Lusake, do Nangome kar 6. Na teh mestih policija preverja promet, saj naj bi dosti ljudi kradlo živino na zahodu države in vozilo meso prodajat v Lusako, kar hočejo preprečiti. Kot nekdanja angleška kolonija (leta 1962 so postali samostojna republika Severna Rodezija) so v Zambiji prevzeli tudi način vožnje, saj je volan na angleški desni strani. Napram našim avtomobilom, je vse zrcalno na drugi strani, kar pa po nekaj časa več na povzroča težav (naredil sem nekaj km), še dobro, da je avto bil avtomatik, ker se mi zdi, da bi menjalnik na levi roki lahko povzročal še največ težav na začetku). Do nekaj dni nazaj se nisem zavedal, da smo dokaj na visoki nadmorski višini, na okoli 1070 m.n.v., tako da če bo naša fizična pripravljenost doma boljša od pričakovanj, nismo na dopingu, višina je kriva. Pod edinim hribom na cesti od Lusake leži naša Nangoma in se s tega vidijo samo obrisi kakšnih hribčkov na obzorju. Če pod hribom zaviješ stran od le-tega, se po dobrem kilometru makadamske ceste vidi vhod v našo bolnišnico / misijon.

Nastanjeni smo za obzidjem misijona v Nangomi, ki je deljeno na dva dela - na sakralni del, kjer stoji velika cerkev, ki jo pomagal zgraditi naš misijonar Stanko Rozman in na preostali del, v katerem je tudi bolnišnični kompleks in hiše / stanovanja dela osebja bolnice. Ena od takih je tudi naša hiša, ki je v bistvu dvojček, dve stanovanji pod eno streho. Sama bolnišnica je sestavljena iz več zgradb, kar hkrati tu pomeni tudi več oddelkov. Poleg upravne zgradbe, od koder birokracijo vodi sestra Veronika in kjer imamo ob ponedeljkih in petkih zjutraj redne tedenske sestanke, je tu še nekaj zgradb. V bolnišnici so trije oddelki - in sicer pediatrični oddelek, oddelek za porodništvo in oddelek za odrasle. V bolnici lahko hkrati leži približno 70 bolnikov, če bi bile potrebe po večjem številu postelj, pa se da na hitro nekaj improvizirati. Potrebno je poudariti, da za hrano in higieno pacientov skrbijo njihovi sorodniki. Tako tudi zdravniki, ki vodijo vsak svoj oddelek, težijo k temu, da čim prej pošljejo paciente v domačo oskrbo. V sklopu zgradbe porodnišnice je tudi operacijski blok, ki zajema dve dvorani - eno za manjše posege in eno večjo za operacije. Torek in četrtek sta operacijska dneva in od prvega srečanja s tukajšnjimi zdravniki velja - takrat “straight to theatre”. Od operacij se daleč največ opravi carskih rezov, porodnišnica pa tudi nikdar ne počiva, saj se dnevno v povprečju rodi nekje 5 otrok. Tako imata tudi naši Maja in Tadeja polne roke dela. Pomembna zgradba samega kompleksa je OPD (Out-patient department), kamor hodijo pacienti z vsakodnevnimi problemi in od koder se jih lahko sprejme na oddelek. Kot sem omenjal v prejšnjem prispevku, tam kraljujejo clinical officerji, zadnji čas pa smo vse pogosteje tam tudi mi fantje - poleg tega, da jim delno primanjkuje osebja, je to tudi kraj, ki najbolj spominja na ambulanto družinskega zdravnika pri nas in tam lahko vidimo daleč največ različne akutne patologije. V tej zgradbi OPD je tudi lekarna, rentgen, ultrazvok in laboratorij, tako da nam je osnovna diagnostika omogočena. Čakalnih vrst za preiskave ni, običajno je vse opravljeno v kratkem času po naročilu. En oddelek je namenjen za spremljanje bolnikov z AIDSom in tuberkulozo, ki na splošno predstavljata velik zdravstveni problem v Zambiji. Poleg tega in spremljevalnih zgradb (kuhinja, pralnica,...) je tudi fizioterapevtsko-dentalni oddelek. Fizioterapevti skrbijo za rehabilitacijo po poškodbah, zadolženi pa so tudi za nameščanje mavca oz. kot jim tu rečejo PoP (Plaster of Paris).

Kot sem omenil, smo vedno pogosteje na OPD. Tam se srečujemo z dosti različne patologije - od navadnih prehladov, angine, pošodb, driske in bolečin v trebuhu, do kompleksnih primerov za katere si moramo res vzeti čas, saj z njimi nimamo dovolj kliničnih izkušenj. Tako smo videli zanimive primere iz področij ginekologije (dosti je tudi nosečnic), psihiatrije, urologije,... Če v kaj nismo 100% prepričani, za pomoč prosimo izkušenejše clinical officerje, ki z veseljem pomagajo. Zdi se mi, ko vejo, da smo mi tam, kar k nam napotijo zahtevnejše primere. Ker pa v veliki večini ljudje govorijo le lokalne dialekte, so nam kot prevajalci pomagali študentje,ki se šolajo za clinical officerje in so bili v bolnišnici na obvezni praksi (bili - ta vikend so odšli). Zagotovo ne bomo pozabili študenta z imenom Moss - vedno, ko smo ga poklicali po imenu, da smo nekaj potrebovali, je bil odgovor “Yes, boss.” - (Oražnovci - ideja za bodoče rodove) - Vsak dan, ko smo bili tam, smo v cca. 3h pogledali okoli 20 pacientov. Od stvari, ki so nas najbolj presenetile, pa je čisto drugačno dojemanje bolečine kot pri nas - res more biti neznosno, da bi pokazali bolečino. Zadali smo si cilj, da bomo poskusili navaditi te Clinical officerje, da za vse res ne rabijo pisati antibiotikov. Večkrat se je zgodilo, da so prišli pacienti en dan po začetku prehlada v ambulanto in ko smo jih poslal domov le s priporočilom, da se naj zadosti hidrirajo in počivajo, so odšli domov s precej dolgim nosom, saj so pričakovali, da bojo dobili antibiotike.

Vse ob pravem času, v Nangomi smo šele 4 tedne, do konca našega poslanstva v bolnišnici pa nas čaka še nekaj več kot 8 tednov, še nekaj priložnosti za kak zanimiv sestavek.

Do naslednjič,

SR