Handball is still a beautiful game!

Latest events on EHF EURO 2018 in Croatia just made me thinking about leaving this beautiful sport as active participant. I have been playing handball for 10 years, then I had elbow surgery and now I am a referee for more than 6 years. The handball was put into my cradle. It is our family sport. As proud Slovenian and a person, who just loves handball, I follow every match of Slovenia national team. 

At first I have to apologize to my fellow referees about my reaction after match, it was in the affect. There in Arena Zagreb was few thousands Slovenian fans and I was one of them. In moments like the last minute of the match you lose your clear mind. Referees are also humans and fall under an impression of a crazy last 30 seconds, but still they are trained and chosen to be the best in moments like this. Both of them were the only ones in Arena to see the video of last few seconds. IHF and EHF changed the rules for last 30 seconds two years ago just for situations like this one between Slovenia and Germany. They also included  videotechnology for this event in Croatia to follow the rules in critical situations. We are trained to make a decision in few seconds, it cannot take you whole 7 minutes to take a decision. And it is a big "coincidence" it rules in favor of a handball giant. I can say there were some critical situations in last 30 seconds, but they video reviewed only the last one. Photo of Veselin Vujović stepping in the goal to defend the 7m throw will be one of the most controversal in hanball history. What can you do, if you do not have influence and money? Imagine, if the situation was reverse. I am 100% sure, they would not see the video. 

"What can you do, if you do not have influence and money?" Veselin Vujović about to defend the 7m throw. 

It is what it is. In handball decision of a referees is the last one. I could not get over this situation so I reviewed it for 15 times and went through rules to make clear the situation. I could not sleep, I hope that it will make an lection for all referees in future. They made a mistake according to the rules. If you just see the video, there should be few different decisions in last 15 seconds and it would not come to this situation. 

Rules about throw in last 30s. 

It is over. I got an lection of handball rules, Germany got a point, Slovenia big disappointment. After 14 losses and 1 draw Slovenia was a reasonable decision away from first win against Germany. It does not feel right to finish a game in a way like that. It is not bad that they outplayed European Champions and got a point, but the way it happened is wrong. Handball is sport about players and fans, not about referees. I hope we will reach reasonable decision and step together to make this beautiful sport more clear to all. 

The biggest problem for me, handball referee, is to come to a match this weekend and all next weekends, to referee some 10-14 years old boys, who all watched the match, and be respected in their eyes. How can they trust referees, if in front of million viewers the best of the best referees made such a farce? Will they trust my decisions?

C'mon people of handball, step together for this beautiful game. 

SR

FENOMEN

Smo mali, malo nas je, večina svetovnega prebivalstva sploh ne ve, da obstajamo. Tipičen prebivalec je priden, delaven, ponižen, uklonljiv, ne izstopa, se ne pritožuje, ne vodi kariere in se strinja s tistim, kar pravi peščica ljudi, ki se ima za bolj pametne od ostalih. To bi naj bila Slovenija in tipičen njen državljan. A z odraščanjem mladih generacij se mišljenje tega tipičnega državljana spreminja – ta »novi« državljan je poleg vseh dobrih prej naštetih lastnostih začel verjeti v sebe, v svoj uspeh in misli s svojo glavo.

             

To nam v zadnjem času kažejo naši športniki. Ne podcenjujem uspehov naših individualnih športnih junakov, vsi se veselimo skupaj z Ilko Štuhec, Petrom Prevcem, Vasilijem Žbogarjem, Tino Trstenjak in drugimi, a ti so že od nekdaj netipični posamezniki in posameznice, verjamejo v sebe in v svoj uspeh od prvega dne, ko so se začeli ukvarjati s svojim športom. Tudi uvrstitev nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo leta 2000 in svetovno prvenstvo 2002 ter srebrna medalja rokometašev na domačem evropskem prvenstvu leta 2004 sta bili bolj posledici nekih super generacij reprezentanc kot neka rutina in vsakdan. Uvrstitev košarkarjev v polfinale evropskega prvenstva 2009 in istega leta uvrstitev nogometašev na svetovno prvenstvo, je pokazala neke zametke, da bi mogoče nekoč iz naroda, ki zmaguje prijateljske tekme in predtekmovanja, izgublja pa v četrtfinalu, enkrat prišla miselnost zmagovalcev, ki se pred odločilno tekmo ne podela v hlače. Pri individualnih športnikih se kaže njihova osebna identiteta in miselnost, pri moštvenih športih pa se na odločilnih tekmah kaže identiteta in miselnost celega naroda.

In tistega leta 2013 se je začel neverjeten niz moških članskih reprezentanc v moštvenih športih. Najprej so se rokometaši uvrstili v polfinale svetovnega prvenstva, že mesec kasneje pa so se hokejisti uvrstili na olimpijske igre in to kljub temu, da imamo 7 hokejskih dvoran, nekaj več kot 150 registriranih hokejistov in nekaj zanesenjakov, ki ta šport vodijo. Da uvrstitev ne bi bila dovolj, so se Risi na največjem svetovnem odru prebili v četrtfinale. Kot da bi ta uspeh hokejistov spodbudil druge športnike, ki so leta 2015 »končno« začeli osvajati medalje. Odbojkarji srebrno na evropskem prvenstvu, rokometaši bronasto na svetovnem (in to po neverjetnem povratku na odločilni tekmi) in sedaj še košarkarji so pokazali, da smo začeli verjeti v svoj uspeh. V štirih ekipnih športih, ki na svetu oz. vsaj v Evropi rangirajo od 2.-5. najbolj popularnega, smo v zadnjih nekaj letih dokazali, da se miselnost Slovencev spreminja. Le v nogometu, najbolj pomembni postranski stvari na svetu, navijači čakamo, da nogometaši prestopijo ta prag, da poleg svojega talenta, začnejo verjeti vase in se redno uvrščati na velika tekmovanja.

Ko se zavemo, da nas je samo dva milijona, smo v športu fenomen, ki ga ni na svetu. Si predstavljati, da bi mesto Dunaj, ki ima približno toliko prebivalcev kot naša domovina, dosegalo takšne uspehe? Niti cela Avstrija, ki ima štirikrat več prebivalcev, se ne more primerjati z našimi uspehi. Kaj bi šele bilo, če bi nas bilo 8 milijonov?!

Slovenci smo narod talentov v športu, znanosti, kulturi, inženirstvu in še marsičem. Skoraj 20 let smo rabili, da smo začeli verjeti, da lahko uspemo, da zmoremo. Če si zadamo visoke cilje, jih lahko dosežemo – kot posamezniki, kot ekipa in kot narod.   

             

V tej košarkarski evforiji se je narod mobiliziral, če bi bilo prvenstvo bližje, bi se na dan finala, število prebivalcev v državi zmanjšalo vsaj za 5%. Vsi smo stopili skupaj in želimo našim košarkarjem najboljše in zmago, tako kot smo jo nedavno rokometašem, odbojkarjem, hokejistom in tudi nogometašem. Tako kot smo stopili skupaj za naše športnike, moramo skupaj stopiti kot narod – da naredimo iz te naše Slovenije deželo, v kateri si vsak želi živeti. Ni važno ali si Štajerec ali Primorec ali Dolenjec ali Korošec ali Ljubljančan ali Gorenjec ali Prekmurec, tudi če si Viola ali Green Dragon ali Florijan ali Šaleški Graščak ali Red Steeler ali levi ali desni ali katoličan ali musliman ali ateist, na koncu še vedno živiš v Sloveniji in ji moraš želeti vse najboljše.