Počasi zaključujemo naše zambijsko poslanstvo

Tako - naš čas v Nangomi se izteka, čas je za nove cilje in nove poti - najprej preko Tanzanije in Zanzibarja do doma, potem pa vsak na svoje… eni še naprej na faks, eni v iskanje službe, eni v prvo službo! Definitivno pa je to bivanje v bolnišnici v Nangomi zagotovo pustilo vsaj majhen pečat na vsakemu od nas.

V naslednjem sestavku bom probal zajeti čimveč zanimivih dejstev in številk.

DEJSTVA:

KWATCHA - Zambijska valuta, na katero smo se komaj prav navadili (1USD = 10kwatcha, 1EUR = 11,5kwatcha)

TOYOTA - prevladuje avtomobilski trg, prva dva meseca se prav ne spomnim če sem videl evropski avto, popoln monopol Toyote - najcenejši deli, vzdrževanje

NSHIMA - nacionalna jed, brez tega si ne predstavljajo obroka, jejo vsaj dvakrat na dan, saj je samo to dovolj sitostno za njihove potrebe. Gre v bistvu za polento iz moke iz bele koruze. To sezono bo slabša letina in so domačini v “strahu pred lakoto”.

ELEKTRIKA NA PUK KODO - tukaj se namesto redne mesečne naročnine za elektriko kupujejo kWh kot količina denarja nekoč na telefonu. Pokažeš številko števca, poveš za koliko denarja bi kupil, plačaš in dobiš 15 mestno kodo s katero si do porabe zagotoviš električno energijo.

PANADOL - = Lekadol, najpogostejše predpisano zdravilo. Da bi se vedelo, da je nogometna ekipa iz misijona/bolnišnice, se imenuje Panadol boys.

SMETIŠČE - povsod, kamor seže pogled in kjer lahko zagori. V kultiviranih področjih imajo izkopane luknje, v katere odlagajo smeti in jih tam notri kurijo, da zmanjšajo volumen.

VREME - dež, kaj je to? Prvih 17 kapljic dežja smo videli na 79. dan.

ASFALT - večja mesta hvala bogu povezuje asfaltna cesta, ko pa malo skreneš iz teh poti, pa ti samo Bog časa lahko pomaga in dejstvo, da imaš taki avto, da ti ga ni škoda. (izkusili na lastni koži)

NOGOMETNI DRES - najpogostejše oblačilo - naj si bo mladi dečko, gospod srednjih let ali gospa, ki je svoje že dala skozi.

NI ELEKTRIKE, NI VODE - ni panike! Malo na podeželje in ni niti električnih kablov, tekoča voda je samo v mokrih sanjah.

BOLEČINA - dojemanje in čutenje bolečine je drugačno kot pri nas. Tako čustvena kot fizična bolečina sta manj obremenjejoči kot pri nas.

“SO COLD!”; “SO HOT!” - stavek s katerim so domačini največkrat začeli pogovor. Hladno julija, vroče od sredine avgusta naprej.

“I AM ASKING FOR…” - drawings, paper, Apple, banana, Orange, rice, spaghetti, ball, drink, … Vsak otrok je nekaj prosil. Včasih uspešno, včasih neuspešno!

MUZUNGU - lokalni izraz za belca - če te niso poznali po imenu, si bil zagotovo to.

ŠTEVILKE

11500 - skoraj toliko novih zvezkov so na OPD izdali v letu 2018

720 - jajc smo pojedli do danes (op.p.13.9.2018) - 24 paketov po 30 komadov -

111 - dni bo v celoti trajalo potovanje

100 - pacientov na dan približno pogledajo v tako imenovani TB/HIV kliniki

99 - odstotkov moških vara (tako pravijo lokalci) - in 80% žensk

87 - dni bomo v Nangomi

25 - kwatcha stane najcenejša flaša vodke ali viskija na vasi (test za želodec) = 2,3€

15 - tu ni akademskih ampak zambijskih - upoštevanje ure ni njihova največja vrlina.

4 - pakete barvic smo prinesli, 3 so že ukradeni

4 - ure je bila najdaljša vožnja v prtljažniku avtomobila

3 - žoge smo kupili za otroke (2 so uničili prvi dan, ta boljšo so imeli cca 10 dni, potem pa so jo ukradli)

1 - zdravnik na celoten oddelek (20-30 pacientov)

1 - praktično uporaben nož

NA KONCU pa:

4061 - bralcev mojih zambijskih pisanj zaenkrat

6 - blogov o odpravi, Zambiji in ostalem - še vedno dostopni na simonranfl.blogspot.com, prišel še bo en iz Tanzanije.

4 in pol - prijatelji 🤣🤣 (v bistvu 5)

1- nepozabna izkušnja

1 - odprava

Sicer ostajamo še 6 dni v Zambiji, ampak upam, da sem orisal Zambijo v dobri luči in da bo Livingstone pristal na vašem seznamu želja za potovanja. Če koga še kaj zanima, z veseljem odpisujem na simon.ranfl@orazen.net !

Hvala vsem, ki ste na pomagali, da smo si lahko pričarali to nepozabno izkušnjo!

SR

Šolstvo in hrana res nista nekaj posebnega, imajo pa naravo, katero ni moč opisati z besedami

Po več kot 2 tednih je prav, da nekaj spet objavim. Kot sem že prejšnjič obljubil, bom nekaj povedal o šolstvu, tradicionalni hrani in o dveh nepozabnih izletih.

Da se razumemo, v šolstvo se nisem kaj preveč poglabljal, vem samo približno to, kaj so mi povedali domačini. Šolstvo je na osnovni stopnji brezplačno v javnih državnih in katoliških šolah. V osnovno šolo otrok vstopi pri 7ih letih in traja 7 let. Na tej stopnji bi se naj naučil angleščine in še enega od glavnih sedmih lokalnih jezikov (kot sem v prejšnjem blogu napisal - skupaj jih je kar 72). Po osnovni šoli (primary school), nastopi sekundarna (secondary school), ki ni več brezplačna, ponavadi se je udeležujejo bolj sposobni otroci in iz bolj premožnih družin. V sekundarni šoli so na koncu tudi izpiti iz predmetov in na osnovi ocen se rangirajo za vpis na fakultete - na primer najboljših 50 gre na medicino, naslednjih 50 na farmacijo, … Problem v Zambiji je ta, da šolstvo ni ravno obvezno in tudi družine so velike, tako da morajo včasih otroci prej iz šole, da lahko pomagajo pri delu in iskanju zaslužka. Vsaka družina pa vloži vsaj v svojega najsposobnejšega otroka, da se izšola do konca, da obvlada angleščino,... Ta bo na koncu predstavljal vso družino, ta bo govoril angleško v imenu celotne družine in če se na primer pri zdravniku ta ne bo strinjal z zdravljenjem, se tudi pacient in celotna družina ne bo dala prepričati. Vera v Zambiji igra pomembno vlogo, tako je učenje Biblije eden izmed obveznih predmetov osnovne in sekundarne šole - torej vseh 12 let. Pomemben del šolanja predstavljajo tudi šolske uniforme, ki so obvezne za vse, saj tako učitelji in tudi otroci sami ne morejo glede na videz razlikovati med bogatimi in revnimi.

Za bogate in revne je tudi glavna prehrana enaka - Nshima. V bistvu gre za neke vrste belo polento - iz bele koruze in to je hrana, ki jo jejo vsaj dvakrat na dan, čeprav ne bojo jedli nič drugega. Poleg tega običajno pride kakšna omaka iz fižola ali ostale zelenjava + kakšen kos piščančjega ali govejega mesa. Priprava je čisto enostavna, saj potrebuješ le vodo in moko iz te “White maze” ter moč v rokah in čas. Na poljih raste tudi krompir, v trgovinah se dobi riž, testenine, kuskus in ostale priloge, a sami pravijo, da niso dovolj sitostni. Nshimo se sicer jé tako, da se v roki naredi kroglica, ki se jo pregnete in nato pomoči v omako ter nese k ustom. Na splošno vse jé z rokami in zelo redko na vasi srečaš prekomerno prehranjeno osebo.

V prav posebno “premikajočo” se vas smo se odpravili z nekaj lokalnimi ljudmi v soboto, 18.8.2018. Zjutraj smo po klasični zambijski zamudi le štartali in povedano nam je bilo, da bo vožnja trajala le dobri dve uri in da gremo v neki nacionalni park. En avto sem od začetka vozil sam in je bilo do neke mere zabavno, reli na teh makadamskih - peščenih cestah… Po nekaj časa pa začne biti napor, ker je luknja pri luknji in če nisi vajen, si neprestano napet in rahlo živčen. Po eni uri in 35 prevoženih kilometrih sem predal volan izkušenejšim domačinom. Tudi oni so imeli določene težave. Vozili smo se še dve uri in pol do porečja reke Kafue, kjer na obzorju in nobenega drevesa. Tam je bila začasna ribiška vas brez vode in elektrike. Reka Kafue glede na obdobje širi/oži svojo strugo. Videli smo nekaj antilop in nekaj zanimivih ptičev, šli smo tudi z improviziranim kanujem na labirint po porečju. Ko smo se vrnili na kopno, smo jedli na žaru pečene rečne ribe in seveda Nshimo. Pot domov v temi nikoli ne bo šla v pozabo, saj smo v kombiju po razritih cestah v prtljažniku preživeli 4,5h v kosu - bolele so me mišice, za katere niti nisem vedel da obstajajo. Na kratko - najslabša vožnja v mojem življenju.

Pretekli vikend vožnja tudi ni bila najbolj prijetna izkušnja, saj smo od Nangome do Livingstona preko Lusake na cesti preživeli več kot 10h. A glede na spomine, ki smo jih ustvarili in stvari, ki smo jih počeli, bo to šlo hitro v pozabo. Že ko smo se bližali Livingstonu, smo skozi okno avtobusa videli, da gremo v “bolj civiliziran” svet. In tako je tudi bilo, tudi cene so bile civilizirane, a glede na nepozabne prizore, bo tudi to šlo hitro v pozabo. V treh dneh smo si res ustvarili nekaj trenutkov, ki bodo vedno ostali. Prispeli smo v petek zvečer in nismo imeli rezerviranih nič aktivnosti, razen hotela, kjer smo spali. Ko smo naslednje jutro šli na lov za stvarmi, ki bi jih počeli. V začetku ni šlo nič po planu, potem pa se je naenkrat začelo vse odvijati s svetlobno hitrostjo. Najprej smo po hitri odločitvi odšli na safari, kjer smo od blizu videli slone, antilope, divje govedo, opice, nosoroge, katere čuvajo kot nacionalni zaklad, saj jih je zelo malo, in žirafe. Žirafa me je s svojim slow motion tekom res impresionirala. Po tem smo šli na boat tour po Zambeziju, kjer smo videli povodne konje in res izjemen sončni zahod. V nedeljo je bil čas za rafting po kanjonu reke Zambezi - in sicer od brzice št. 7 do št. 25. Ko smo prišli na mesto, kjer smo sestopili iz tovornjaka, smo se po varnostnih navodilih spustili v kanjon in po dobre 30 min hoje prišli do vkrcanja. Naš vodič po imenu Potato je res bil malo pritegnjen v dobrem smislu. Hitro, ko smo se začeli voziti, smo videli manjšega krokodila, a to nas ni ustavilo, da ne bi iz zimbabvejske strani skočili v vodo in da dveh brzic ne bi preživeli kar v vodi, namesto v čolnu. Po brzici št. 25 smo se izkrcali na rajski peščeni plaži. Ker smo nekaj ur preživeli na vodi vesljaje, je bil potem klanec na vrh kanjona kar zahteven. Še vedno vse skupaj - NEPOZABNO. Ker nismo vsega obdelali, smo podaljšali bivanje za en dan. V ponedeljek zjutraj smo odšli na Livingstonov otok, kjer smo plavali na robu slapov. Nastalo je nekaj lepih slik. Ko smo se vrnili na celino, smo skozi 5zvezdični hotelski kompleks odšli na normalen ogled slapov. V hotelu se krokodili, žirafe, opice, zebre,... sprehajajo prosto. Ker za ogled slapov vodi kar nekaj poti, smo izbrali najprej najbolj desno. In tam smo dolgo ostali, saj smo se našli z nekim vodičem, ki bi nas peljal v pravi Angel's pool. Nismo mogli reči ne. Prehodili smo pol Zambezija bosi, kar mi je povzročalo kar nekaj težav, a na koncu sedenja robu “sveta” z nogami bingljaje v slapove res ne gre pozabiti. Tudi ta pravi bazen je bil res izjemna kulisa. Ko smo naslednji dan gledali slike, smo se komaj zavedali v kaj smo se spustili. (Fun fact: prvi belec katerega srečamo sredi reke je bil Hrvat.) Potem smo si vseeno ogledali še slapove od daleč in videli njihovo mogočnost - eno izmed sedmih čudes sveta. V glavni deževni sezoni čez 1,7km široke in 110m visoke slapove v sekundi preteče več kot 900 milijonov litrov vode. Po slapovih smo odšli še v krokodilji park, kjer smo med drugim držali majhnega krokodila. Naslednji dan je bil počasi čas, da se odpravimo nazaj v Nangomo.

Livingstone s svojimi Viktorijinimi slapovi in ostalimi aktivnostmi res mora biti na bucket listu vsakega popotnika - ker nekaterih stvari se ne da opisati, to moraš doživeti, da bi razumel.

Do naslednjič,

SR