Počasi zaključujemo naše zambijsko poslanstvo

Tako - naš čas v Nangomi se izteka, čas je za nove cilje in nove poti - najprej preko Tanzanije in Zanzibarja do doma, potem pa vsak na svoje… eni še naprej na faks, eni v iskanje službe, eni v prvo službo! Definitivno pa je to bivanje v bolnišnici v Nangomi zagotovo pustilo vsaj majhen pečat na vsakemu od nas.

V naslednjem sestavku bom probal zajeti čimveč zanimivih dejstev in številk.

DEJSTVA:

KWATCHA - Zambijska valuta, na katero smo se komaj prav navadili (1USD = 10kwatcha, 1EUR = 11,5kwatcha)

TOYOTA - prevladuje avtomobilski trg, prva dva meseca se prav ne spomnim če sem videl evropski avto, popoln monopol Toyote - najcenejši deli, vzdrževanje

NSHIMA - nacionalna jed, brez tega si ne predstavljajo obroka, jejo vsaj dvakrat na dan, saj je samo to dovolj sitostno za njihove potrebe. Gre v bistvu za polento iz moke iz bele koruze. To sezono bo slabša letina in so domačini v “strahu pred lakoto”.

ELEKTRIKA NA PUK KODO - tukaj se namesto redne mesečne naročnine za elektriko kupujejo kWh kot količina denarja nekoč na telefonu. Pokažeš številko števca, poveš za koliko denarja bi kupil, plačaš in dobiš 15 mestno kodo s katero si do porabe zagotoviš električno energijo.

PANADOL - = Lekadol, najpogostejše predpisano zdravilo. Da bi se vedelo, da je nogometna ekipa iz misijona/bolnišnice, se imenuje Panadol boys.

SMETIŠČE - povsod, kamor seže pogled in kjer lahko zagori. V kultiviranih področjih imajo izkopane luknje, v katere odlagajo smeti in jih tam notri kurijo, da zmanjšajo volumen.

VREME - dež, kaj je to? Prvih 17 kapljic dežja smo videli na 79. dan.

ASFALT - večja mesta hvala bogu povezuje asfaltna cesta, ko pa malo skreneš iz teh poti, pa ti samo Bog časa lahko pomaga in dejstvo, da imaš taki avto, da ti ga ni škoda. (izkusili na lastni koži)

NOGOMETNI DRES - najpogostejše oblačilo - naj si bo mladi dečko, gospod srednjih let ali gospa, ki je svoje že dala skozi.

NI ELEKTRIKE, NI VODE - ni panike! Malo na podeželje in ni niti električnih kablov, tekoča voda je samo v mokrih sanjah.

BOLEČINA - dojemanje in čutenje bolečine je drugačno kot pri nas. Tako čustvena kot fizična bolečina sta manj obremenjejoči kot pri nas.

“SO COLD!”; “SO HOT!” - stavek s katerim so domačini največkrat začeli pogovor. Hladno julija, vroče od sredine avgusta naprej.

“I AM ASKING FOR…” - drawings, paper, Apple, banana, Orange, rice, spaghetti, ball, drink, … Vsak otrok je nekaj prosil. Včasih uspešno, včasih neuspešno!

MUZUNGU - lokalni izraz za belca - če te niso poznali po imenu, si bil zagotovo to.

ŠTEVILKE

11500 - skoraj toliko novih zvezkov so na OPD izdali v letu 2018

720 - jajc smo pojedli do danes (op.p.13.9.2018) - 24 paketov po 30 komadov -

111 - dni bo v celoti trajalo potovanje

100 - pacientov na dan približno pogledajo v tako imenovani TB/HIV kliniki

99 - odstotkov moških vara (tako pravijo lokalci) - in 80% žensk

87 - dni bomo v Nangomi

25 - kwatcha stane najcenejša flaša vodke ali viskija na vasi (test za želodec) = 2,3€

15 - tu ni akademskih ampak zambijskih - upoštevanje ure ni njihova največja vrlina.

4 - pakete barvic smo prinesli, 3 so že ukradeni

4 - ure je bila najdaljša vožnja v prtljažniku avtomobila

3 - žoge smo kupili za otroke (2 so uničili prvi dan, ta boljšo so imeli cca 10 dni, potem pa so jo ukradli)

1 - zdravnik na celoten oddelek (20-30 pacientov)

1 - praktično uporaben nož

NA KONCU pa:

4061 - bralcev mojih zambijskih pisanj zaenkrat

6 - blogov o odpravi, Zambiji in ostalem - še vedno dostopni na simonranfl.blogspot.com, prišel še bo en iz Tanzanije.

4 in pol - prijatelji 🤣🤣 (v bistvu 5)

1- nepozabna izkušnja

1 - odprava

Sicer ostajamo še 6 dni v Zambiji, ampak upam, da sem orisal Zambijo v dobri luči in da bo Livingstone pristal na vašem seznamu želja za potovanja. Če koga še kaj zanima, z veseljem odpisujem na simon.ranfl@orazen.net !

Hvala vsem, ki ste na pomagali, da smo si lahko pričarali to nepozabno izkušnjo!

SR

So v zaostanku, a se trudijo, da bi ga zmanjšali

Preden se prestavimo v Lusako, bi rad najprej delil eno izkušnjo. Voda in elektrika sta tukaj trenutno skoraj še privilegij. Hitro smo spoznali, da tu pa tam česa zmanjka, a potem se čez maksimalno nekaj ur le-to vrne. V zadnjih dneh pa smo bili približno 48 ur v kosu brez obeh dobrin, in ko je zmanjkalo baterij na računalnikih, tablicah, telefonih, zvočnikih,... smo šele dojeli kako zelo smo odvisni od električne energije in od elektronskih naprav. Dejansko se mi zdi, da je bil manjši problem zdržati brez vode, saj je tukaj vse bolj prašno in se tudi mi lahko asimiliramo. Na koncu ima pa to tudi dobre učinke - hrano smo si morali pripraviti na odprtem ognju, družili smo se lahko brez elektronskih naprav, lahko smo opazovali zvezde, Venero, Mars in Jupiter, saj se tukaj zdi vse nekajkrat bližje kot doma. Kljub temu pa je “povratek odpisanih” dobrin prinesel nasmeh na obraz.

Le-tega nam na obraz prinese tudi povratek iz Lusake, saj vedno pridemo od tam z dosti vrečkami dobrin za našo srečo - saj veste, sreča gre skozi želodec. Lusaka je glavno mesto Zambije, največje mesto v državi in kot pravi stric Google izmed najhitreje razvijajočih se mest v Afriki. Lusaka, kjer živi okoli 3 milijone ljudi, je tudi veliko prometno vozlišče, saj se tam stikajo ceste iz vzhoda, zahoda, severa in juga države. Ne izgleda pa prav kot neko moderno zahodno velemesto, saj v centru mesta na “Cairo road” (glavna ulica) le en pravi nebotičnik. Nekaj 100m stran, je že področje, kjer je ogromno manjših trgovin, stotine ljudi na ulicah, gneča…  Ob večjih vpadnicah pa so tudi veliki nakupovalni centri, ki so pa taki kot na Zahodu - ogromno trgovin, na nivoju, tam imamo občutek Evrope. Zambija je leta 2013 postala afriški prvak v nogometu. V infrastrukturo tujci (predvsem Kitajci) dosti vlagajo, večino modernejših cest je zgrajenih s kitajskim denarjem, zgradili so tudi nacionalni stadion za 60 tisoč gledalcev. Nogomet je vsekakor šport številka ena. Na gospodarstvo in državo nasploh imajo pa največji vpliv Azijci. Zambijski “židi” - torej tisti, ki imajo največ denarja prihajajo iz Indije. Javni mestni prevozi so zaenkrat le še mokre sanje, a z dovolj sredstvi se lahko to kmalu tudi obrne. Zaenkrat te prevoze opravljajo zasebni kombi-busi. To so predelani kombiji, v katerih se nagnete tudi 19 ljudi - vsaj po mojih izkušnjah. Lusaka je tudi glavno univerzitetno mesto in mesto, ki ima daleč najboljšo bolnico v državi - UTH (University teaching hospital), kjer so zbrani najboljši strokovnjaki v državi, kjer so “slovenske” čakalne dobe in kjer imajo moderno opremo. Če moramo kam napotiti naše bolj zahtevne bolnike, je UTH pravi naslov.

Ker sem že omenil Azijce - na avtomobilskem trgu Zambije je praktično monopol Toyote, saj če na 3 avtomobile, ni dveh Toyot, je že zelo posebna situacija. Kot so povedali domačini - so cenovno ugodne, deli so ugodni, le-ti so vsepovsod dostopni in tudi se ne kvarijo dosti. Od ostalih proizvajalcev se po mojih opazovanjih najbolj približata Ford in Mitsubishi, a sta daleč za Toyoto. Evropskih osebnih avtomobilov praktično nisem sploh videl. Če so avtomobili recimo temu moderni, pa kmetijska mehanizacija zelo zaostaja - traktor je zelo velik luksuz, traktorja mlajšega od 30 let še sploh ni bilo na spregled. Dosti ljudi za obdelavo zemlje še vedno uporablja bikovsko vprego, veliko večino pa sloni na lastnoročni obdelavi.

Če pogledamo statistično se največ ljudi ukvarja s kmetijstvom in prodajo lastnih pridelkov (leta 2000 naj bi bilo v kmetijstvu 85% ljudi). Veliko je delavcev v raznih trgovinah, ki prodajajo vse mogoče. Ko se vozimo ob popoldanskih/večernih urah, je ob cesti vidno dosti ljudi v uniformah delavcev v tovarni/fizičnih delavcev. V mestu je verjetno drugače, ampak če pogledamo ljudi v okolici Nangome in predvidevam, da po celi državi na podeželju. Večina ljudi je tako nezaposlenih, saj nekaj deset let nazaj se je na podeželju le redko kdo šolal, od velike družine so na šolanje poslali le najbolj perspektivnega otroka, za ostale si tega niso mogli privoščiti. Sedaj se država in cerkev trudi vsaj osnovno izobraziti vse otroke. Tukaj, kot sem prej dejal, sta elektrika in voda zaenkrat še bolj privilegij, saj ko malo stopiš na podeželje vidiš zunanja gorišča za kuhanje, zbiralnike vode, izkopane vodnjake za zajemanje vode, hiše zgrajene na tradicionalni način in si sploh ne predstavljam, kako pod tisto streho živi več ljudi. Sicer sta najbolj značilni izvoz iz Zambije baker in kobalt iz pokrajine Copperbelt. Ker pa redno delo še ravno v njihovi naravi, od tam izhajajo zgodbe o pogostih “bolniških staležih”. Po navadi njihov delovni mesec izgleda zelo preprosto: Najprej delajo 14 dni, potem pride plača, izginejo za 14 dni, v teh dneh zapijejo vso plačo in preden grejo delat, stopijo še do zdravnika, ki jim potrdi, da so bili nezmožni za delo - seveda ob plačilu. Čeprav ima država vsakoletno gospodarsko rast, bo preteklo še ogromno milijonov litrov vode po Zambeziju čez Viktorijine slapove, da bo država in vso njeno prebivalstvo zaživelo v spodobnih razmerah.

Ker sem že omenjal šolstvo - naslednjič malo več o tem in tudi o prej omenjenih Viktorijinih slapovih, kamor se odpravljamo v bližnji prihodnosti.

Do naslednjič,

SR