Priznam, sem odvisen, sem gasilec.

Ko kot mali otrok prvič prestopiš vrata gasilskega doma, so te tja verjetno povabili prijatelji, starši od drugih gasilcev, mentor, ki ti je po možnosti sosed, mogoče je kdo od staršev ali starejših bratov ali sester gasilec, v glavnem tja se prideš igrat tako kot na trening rokometa, košarke in ostalih športov. Vedel si, da bo tam voda in da ti bo fajn, če se boš vključil v družbo. Na začetku se ukvarjaš z enostavnimi vajami, učiš se nekih osnov, da doma ne bo zagorelo, preprosto uživaš in nezavedno vpijaš znanje od starejših. Z leti prihajaš do bolj zahtevnejših vaj, več je učenja, tebe pa gasilstvo vedno bolj vpija in te zaklepa v svoje okove. Čimprej po možnosti opraviš tečaj za operativnega gasilca, dobiš kako funkcijo in takrat se pa začne tudi obveznost do društva, okoliša in soljudi. Prej si prihajal na vaje, tečaje in tekmovanje se predvsem imeti fajn. Če je tvoj razvoj primerno poskrbljeno, si takrat, ko postaneš operativec že gasilec z dušo in srcem, si vpet v sistem, si od tega opojen in od tega odvisen.

Pogost rek starejših prostovoljnih gasilcev je ta, da vse kar je prostovoljnega v gasilstvu, je samo vstop v društvo, vse ostalo so obveznosti in naloge. Prostovoljno lahko tudi izstopiš, a ko si enkrat  tako zelo odvisen, odstopiš samo, ko te odpeljejo na pokopališče in te tam z gasilskimi častmi spravijo pod rušo.

Ni ti škoda časa, ki ga prebiješ v gasilskem domu, na tečajih, na vajah, pri učenju mladih in v prihodnosti upajoč tebi enakih tovarišev in tovarišic, ni ti žal za vse ure, ki jih moraš doma prebiti v misli, da bo društvo delovalo na nivoju in da bo za gasilski dom, člane in predvsem operativo na vseh nivojih poskrbljeno.

Ker imaš vedno tam tudi enako odvisne prijatelje in prijateljice, je zadeva še lažja – na koncu vedno lahko rečeš – »gasilski dom je moj drugi dom«. Če nisi na dopustu ali študiraš/delaš kje daleč in nisi vsaj enkrat na teden v gasilskem domu, delaš za gasilce ali karkoli povezano z gasilci, te že doma (v prvem domu) čudno gledajo.

Gasilci smo vedno pripravljeni pomagati sočloveku – podnevi in ponoči, v mrazu in vročini, v vetru in poplavah, vseh mogočih in nemogočih pogojih, kar si jih lahko zamisliš. Ko zaslišiš zvok siren in alarmov, se ti (vsaj meni) srce za trenutek ustavi, svet okoli tebe se ustavi, začneš samo razmišljati, kaj lahko storiš v tistem trenutku, vse ostalo okoli tebe v času zvonjenja ne obstaja. In potem greš po najhitrejši poti v gasilski dom, se preoblečeš čimprej in sedeš v vozilo, čakaš da odrineš, prižgejo se modre luči in sirene, sledi pot v neznano, v nepričakovano. Lahko je banalno rešljivo, lahko pa se boš z ognjem oz. drugo nesrečo spopadal več ur. Čeprav nekje v podzavesti veš, da boš potem popolnoma izčrpan, o tem sploh ne razmišljaš, ne čutiš mišičnih bolečin, samo greš in delaš vse kar je v tvoji moči, kar ti nadrejeni zaukaže, da se bo dana situacija čimprej pomirila. Tvoj motor deluje na adrenalin. In ta adrenalin poleg same pomoči sočloveku in uspešnega reševanja nesreče, osrečuje tvoje možgane.

Noben pravi gasilec ne želi slabo sočloveku. Upa, da ne bo naravnih nesreč. Upa, da bo v njegovem okolišu vse v najlepšem redu. Gasilstvo je v Sloveniji že 150 let organizirana služba, trenutno je v gasilska društva včlanjenih več kot 150.000 ljudi, če ljudje v naši državi v kaj verjamejo, so to gasilci.

In kaj me je pripeljalo do današnjega razmišljanja – čeprav nočem nobenemu slabo, upam, da se ne bi nič zgodilo, se občasno zalotim, da si želim, da zaslišim zvok siren, da zazvoni pager, da grem, želim čutiti tisti adrenalin, ki poživlja telo, začara možgane in iz tebe iztiska maksimum.

Priznam, sem odvisen, sem gasilec.

Simon R.

PGD Moškanjci

Gasilski kongres, Ptuj 2018

Operativne vaje, Moškanjci 2019

Brez gasilstva tudi na drugem koncu sveta ne gre - Nangoma, Zambija; avgust 2018. 

Počasi zaključujemo naše zambijsko poslanstvo

Tako - naš čas v Nangomi se izteka, čas je za nove cilje in nove poti - najprej preko Tanzanije in Zanzibarja do doma, potem pa vsak na svoje… eni še naprej na faks, eni v iskanje službe, eni v prvo službo! Definitivno pa je to bivanje v bolnišnici v Nangomi zagotovo pustilo vsaj majhen pečat na vsakemu od nas.

V naslednjem sestavku bom probal zajeti čimveč zanimivih dejstev in številk.

DEJSTVA:

KWATCHA - Zambijska valuta, na katero smo se komaj prav navadili (1USD = 10kwatcha, 1EUR = 11,5kwatcha)

TOYOTA - prevladuje avtomobilski trg, prva dva meseca se prav ne spomnim če sem videl evropski avto, popoln monopol Toyote - najcenejši deli, vzdrževanje

NSHIMA - nacionalna jed, brez tega si ne predstavljajo obroka, jejo vsaj dvakrat na dan, saj je samo to dovolj sitostno za njihove potrebe. Gre v bistvu za polento iz moke iz bele koruze. To sezono bo slabša letina in so domačini v “strahu pred lakoto”.

ELEKTRIKA NA PUK KODO - tukaj se namesto redne mesečne naročnine za elektriko kupujejo kWh kot količina denarja nekoč na telefonu. Pokažeš številko števca, poveš za koliko denarja bi kupil, plačaš in dobiš 15 mestno kodo s katero si do porabe zagotoviš električno energijo.

PANADOL - = Lekadol, najpogostejše predpisano zdravilo. Da bi se vedelo, da je nogometna ekipa iz misijona/bolnišnice, se imenuje Panadol boys.

SMETIŠČE - povsod, kamor seže pogled in kjer lahko zagori. V kultiviranih področjih imajo izkopane luknje, v katere odlagajo smeti in jih tam notri kurijo, da zmanjšajo volumen.

VREME - dež, kaj je to? Prvih 17 kapljic dežja smo videli na 79. dan.

ASFALT - večja mesta hvala bogu povezuje asfaltna cesta, ko pa malo skreneš iz teh poti, pa ti samo Bog časa lahko pomaga in dejstvo, da imaš taki avto, da ti ga ni škoda. (izkusili na lastni koži)

NOGOMETNI DRES - najpogostejše oblačilo - naj si bo mladi dečko, gospod srednjih let ali gospa, ki je svoje že dala skozi.

NI ELEKTRIKE, NI VODE - ni panike! Malo na podeželje in ni niti električnih kablov, tekoča voda je samo v mokrih sanjah.

BOLEČINA - dojemanje in čutenje bolečine je drugačno kot pri nas. Tako čustvena kot fizična bolečina sta manj obremenjejoči kot pri nas.

“SO COLD!”; “SO HOT!” - stavek s katerim so domačini največkrat začeli pogovor. Hladno julija, vroče od sredine avgusta naprej.

“I AM ASKING FOR…” - drawings, paper, Apple, banana, Orange, rice, spaghetti, ball, drink, … Vsak otrok je nekaj prosil. Včasih uspešno, včasih neuspešno!

MUZUNGU - lokalni izraz za belca - če te niso poznali po imenu, si bil zagotovo to.

ŠTEVILKE

11500 - skoraj toliko novih zvezkov so na OPD izdali v letu 2018

720 - jajc smo pojedli do danes (op.p.13.9.2018) - 24 paketov po 30 komadov -

111 - dni bo v celoti trajalo potovanje

100 - pacientov na dan približno pogledajo v tako imenovani TB/HIV kliniki

99 - odstotkov moških vara (tako pravijo lokalci) - in 80% žensk

87 - dni bomo v Nangomi

25 - kwatcha stane najcenejša flaša vodke ali viskija na vasi (test za želodec) = 2,3€

15 - tu ni akademskih ampak zambijskih - upoštevanje ure ni njihova največja vrlina.

4 - pakete barvic smo prinesli, 3 so že ukradeni

4 - ure je bila najdaljša vožnja v prtljažniku avtomobila

3 - žoge smo kupili za otroke (2 so uničili prvi dan, ta boljšo so imeli cca 10 dni, potem pa so jo ukradli)

1 - zdravnik na celoten oddelek (20-30 pacientov)

1 - praktično uporaben nož

NA KONCU pa:

4061 - bralcev mojih zambijskih pisanj zaenkrat

6 - blogov o odpravi, Zambiji in ostalem - še vedno dostopni na simonranfl.blogspot.com, prišel še bo en iz Tanzanije.

4 in pol - prijatelji 🤣🤣 (v bistvu 5)

1- nepozabna izkušnja

1 - odprava

Sicer ostajamo še 6 dni v Zambiji, ampak upam, da sem orisal Zambijo v dobri luči in da bo Livingstone pristal na vašem seznamu želja za potovanja. Če koga še kaj zanima, z veseljem odpisujem na simon.ranfl@orazen.net !

Hvala vsem, ki ste na pomagali, da smo si lahko pričarali to nepozabno izkušnjo!

SR

Nangoma, bolnišnica, "Yes, boss!"

Nangoma je večji kraj ob glavni cesti med mestoma Lusaka in Mongu, nekaj več kot 100km (90 min vožnje) oddaljena od Lusake. Ta glavna cesta je asfaltirana cesta, ki je po večini samo ravna, še največ težav pri zavijanju povzročajo cestne kontrole, ki jih je na poti od Lusake, do Nangome kar 6. Na teh mestih policija preverja promet, saj naj bi dosti ljudi kradlo živino na zahodu države in vozilo meso prodajat v Lusako, kar hočejo preprečiti. Kot nekdanja angleška kolonija (leta 1962 so postali samostojna republika Severna Rodezija) so v Zambiji prevzeli tudi način vožnje, saj je volan na angleški desni strani. Napram našim avtomobilom, je vse zrcalno na drugi strani, kar pa po nekaj časa več na povzroča težav (naredil sem nekaj km), še dobro, da je avto bil avtomatik, ker se mi zdi, da bi menjalnik na levi roki lahko povzročal še največ težav na začetku). Do nekaj dni nazaj se nisem zavedal, da smo dokaj na visoki nadmorski višini, na okoli 1070 m.n.v., tako da če bo naša fizična pripravljenost doma boljša od pričakovanj, nismo na dopingu, višina je kriva. Pod edinim hribom na cesti od Lusake leži naša Nangoma in se s tega vidijo samo obrisi kakšnih hribčkov na obzorju. Če pod hribom zaviješ stran od le-tega, se po dobrem kilometru makadamske ceste vidi vhod v našo bolnišnico / misijon.

Nastanjeni smo za obzidjem misijona v Nangomi, ki je deljeno na dva dela - na sakralni del, kjer stoji velika cerkev, ki jo pomagal zgraditi naš misijonar Stanko Rozman in na preostali del, v katerem je tudi bolnišnični kompleks in hiše / stanovanja dela osebja bolnice. Ena od takih je tudi naša hiša, ki je v bistvu dvojček, dve stanovanji pod eno streho. Sama bolnišnica je sestavljena iz več zgradb, kar hkrati tu pomeni tudi več oddelkov. Poleg upravne zgradbe, od koder birokracijo vodi sestra Veronika in kjer imamo ob ponedeljkih in petkih zjutraj redne tedenske sestanke, je tu še nekaj zgradb. V bolnišnici so trije oddelki - in sicer pediatrični oddelek, oddelek za porodništvo in oddelek za odrasle. V bolnici lahko hkrati leži približno 70 bolnikov, če bi bile potrebe po večjem številu postelj, pa se da na hitro nekaj improvizirati. Potrebno je poudariti, da za hrano in higieno pacientov skrbijo njihovi sorodniki. Tako tudi zdravniki, ki vodijo vsak svoj oddelek, težijo k temu, da čim prej pošljejo paciente v domačo oskrbo. V sklopu zgradbe porodnišnice je tudi operacijski blok, ki zajema dve dvorani - eno za manjše posege in eno večjo za operacije. Torek in četrtek sta operacijska dneva in od prvega srečanja s tukajšnjimi zdravniki velja - takrat “straight to theatre”. Od operacij se daleč največ opravi carskih rezov, porodnišnica pa tudi nikdar ne počiva, saj se dnevno v povprečju rodi nekje 5 otrok. Tako imata tudi naši Maja in Tadeja polne roke dela. Pomembna zgradba samega kompleksa je OPD (Out-patient department), kamor hodijo pacienti z vsakodnevnimi problemi in od koder se jih lahko sprejme na oddelek. Kot sem omenjal v prejšnjem prispevku, tam kraljujejo clinical officerji, zadnji čas pa smo vse pogosteje tam tudi mi fantje - poleg tega, da jim delno primanjkuje osebja, je to tudi kraj, ki najbolj spominja na ambulanto družinskega zdravnika pri nas in tam lahko vidimo daleč največ različne akutne patologije. V tej zgradbi OPD je tudi lekarna, rentgen, ultrazvok in laboratorij, tako da nam je osnovna diagnostika omogočena. Čakalnih vrst za preiskave ni, običajno je vse opravljeno v kratkem času po naročilu. En oddelek je namenjen za spremljanje bolnikov z AIDSom in tuberkulozo, ki na splošno predstavljata velik zdravstveni problem v Zambiji. Poleg tega in spremljevalnih zgradb (kuhinja, pralnica,...) je tudi fizioterapevtsko-dentalni oddelek. Fizioterapevti skrbijo za rehabilitacijo po poškodbah, zadolženi pa so tudi za nameščanje mavca oz. kot jim tu rečejo PoP (Plaster of Paris).

Kot sem omenil, smo vedno pogosteje na OPD. Tam se srečujemo z dosti različne patologije - od navadnih prehladov, angine, pošodb, driske in bolečin v trebuhu, do kompleksnih primerov za katere si moramo res vzeti čas, saj z njimi nimamo dovolj kliničnih izkušenj. Tako smo videli zanimive primere iz področij ginekologije (dosti je tudi nosečnic), psihiatrije, urologije,... Če v kaj nismo 100% prepričani, za pomoč prosimo izkušenejše clinical officerje, ki z veseljem pomagajo. Zdi se mi, ko vejo, da smo mi tam, kar k nam napotijo zahtevnejše primere. Ker pa v veliki večini ljudje govorijo le lokalne dialekte, so nam kot prevajalci pomagali študentje,ki se šolajo za clinical officerje in so bili v bolnišnici na obvezni praksi (bili - ta vikend so odšli). Zagotovo ne bomo pozabili študenta z imenom Moss - vedno, ko smo ga poklicali po imenu, da smo nekaj potrebovali, je bil odgovor “Yes, boss.” - (Oražnovci - ideja za bodoče rodove) - Vsak dan, ko smo bili tam, smo v cca. 3h pogledali okoli 20 pacientov. Od stvari, ki so nas najbolj presenetile, pa je čisto drugačno dojemanje bolečine kot pri nas - res more biti neznosno, da bi pokazali bolečino. Zadali smo si cilj, da bomo poskusili navaditi te Clinical officerje, da za vse res ne rabijo pisati antibiotikov. Večkrat se je zgodilo, da so prišli pacienti en dan po začetku prehlada v ambulanto in ko smo jih poslal domov le s priporočilom, da se naj zadosti hidrirajo in počivajo, so odšli domov s precej dolgim nosom, saj so pričakovali, da bojo dobili antibiotike.

Vse ob pravem času, v Nangomi smo šele 4 tedne, do konca našega poslanstva v bolnišnici pa nas čaka še nekaj več kot 8 tednov, še nekaj priložnosti za kak zanimiv sestavek.

Do naslednjič,

SR