Priznam, sem odvisen, sem gasilec.

Ko kot mali otrok prvič prestopiš vrata gasilskega doma, so te tja verjetno povabili prijatelji, starši od drugih gasilcev, mentor, ki ti je po možnosti sosed, mogoče je kdo od staršev ali starejših bratov ali sester gasilec, v glavnem tja se prideš igrat tako kot na trening rokometa, košarke in ostalih športov. Vedel si, da bo tam voda in da ti bo fajn, če se boš vključil v družbo. Na začetku se ukvarjaš z enostavnimi vajami, učiš se nekih osnov, da doma ne bo zagorelo, preprosto uživaš in nezavedno vpijaš znanje od starejših. Z leti prihajaš do bolj zahtevnejših vaj, več je učenja, tebe pa gasilstvo vedno bolj vpija in te zaklepa v svoje okove. Čimprej po možnosti opraviš tečaj za operativnega gasilca, dobiš kako funkcijo in takrat se pa začne tudi obveznost do društva, okoliša in soljudi. Prej si prihajal na vaje, tečaje in tekmovanje se predvsem imeti fajn. Če je tvoj razvoj primerno poskrbljeno, si takrat, ko postaneš operativec že gasilec z dušo in srcem, si vpet v sistem, si od tega opojen in od tega odvisen.

Pogost rek starejših prostovoljnih gasilcev je ta, da vse kar je prostovoljnega v gasilstvu, je samo vstop v društvo, vse ostalo so obveznosti in naloge. Prostovoljno lahko tudi izstopiš, a ko si enkrat  tako zelo odvisen, odstopiš samo, ko te odpeljejo na pokopališče in te tam z gasilskimi častmi spravijo pod rušo.

Ni ti škoda časa, ki ga prebiješ v gasilskem domu, na tečajih, na vajah, pri učenju mladih in v prihodnosti upajoč tebi enakih tovarišev in tovarišic, ni ti žal za vse ure, ki jih moraš doma prebiti v misli, da bo društvo delovalo na nivoju in da bo za gasilski dom, člane in predvsem operativo na vseh nivojih poskrbljeno.

Ker imaš vedno tam tudi enako odvisne prijatelje in prijateljice, je zadeva še lažja – na koncu vedno lahko rečeš – »gasilski dom je moj drugi dom«. Če nisi na dopustu ali študiraš/delaš kje daleč in nisi vsaj enkrat na teden v gasilskem domu, delaš za gasilce ali karkoli povezano z gasilci, te že doma (v prvem domu) čudno gledajo.

Gasilci smo vedno pripravljeni pomagati sočloveku – podnevi in ponoči, v mrazu in vročini, v vetru in poplavah, vseh mogočih in nemogočih pogojih, kar si jih lahko zamisliš. Ko zaslišiš zvok siren in alarmov, se ti (vsaj meni) srce za trenutek ustavi, svet okoli tebe se ustavi, začneš samo razmišljati, kaj lahko storiš v tistem trenutku, vse ostalo okoli tebe v času zvonjenja ne obstaja. In potem greš po najhitrejši poti v gasilski dom, se preoblečeš čimprej in sedeš v vozilo, čakaš da odrineš, prižgejo se modre luči in sirene, sledi pot v neznano, v nepričakovano. Lahko je banalno rešljivo, lahko pa se boš z ognjem oz. drugo nesrečo spopadal več ur. Čeprav nekje v podzavesti veš, da boš potem popolnoma izčrpan, o tem sploh ne razmišljaš, ne čutiš mišičnih bolečin, samo greš in delaš vse kar je v tvoji moči, kar ti nadrejeni zaukaže, da se bo dana situacija čimprej pomirila. Tvoj motor deluje na adrenalin. In ta adrenalin poleg same pomoči sočloveku in uspešnega reševanja nesreče, osrečuje tvoje možgane.

Noben pravi gasilec ne želi slabo sočloveku. Upa, da ne bo naravnih nesreč. Upa, da bo v njegovem okolišu vse v najlepšem redu. Gasilstvo je v Sloveniji že 150 let organizirana služba, trenutno je v gasilska društva včlanjenih več kot 150.000 ljudi, če ljudje v naši državi v kaj verjamejo, so to gasilci.

In kaj me je pripeljalo do današnjega razmišljanja – čeprav nočem nobenemu slabo, upam, da se ne bi nič zgodilo, se občasno zalotim, da si želim, da zaslišim zvok siren, da zazvoni pager, da grem, želim čutiti tisti adrenalin, ki poživlja telo, začara možgane in iz tebe iztiska maksimum.

Priznam, sem odvisen, sem gasilec.

Simon R.

PGD Moškanjci

Gasilski kongres, Ptuj 2018

Operativne vaje, Moškanjci 2019

Brez gasilstva tudi na drugem koncu sveta ne gre - Nangoma, Zambija; avgust 2018. 

Čeprav smo večinoma v Nangomi, pa Zambija ni samo to

Ko preživiš pet tednov v nekem delovnem okolju, se navadiš na neko rutino, ki jo razbijaš z razgibanimi vikendi. Naš delovni dan se začne z zbujanjem okoli 7:30 ure. Po prebujanju in zajtrku se delo v bolnišnici začne odvisno od dneva - v ponedeljek in petek so redni sestanki zdravnikov, predstavnikov oddelkov in vodstva bolnišnice o tekočih zadevah, stanju in problemih. Sestanek se začne ob 8:15 in po sestanku opravimo vizito po oddelkih. Do zdaj so bili tukaj trije zdravniki, vsak na svojem oddelku tako, da smo tudi mi trije šli vsak na svoj oddelek. Sedaj se je en od zdravnikov odpravil na dopust, en gre naprej na šolanje, tako da bomo mi morali prevzeti več odgovornosti, v bistvu smo dobili čez svoj oddelek - odrasle, tako da delamo vizite in vodimo paciente mi. Ob torkih in četrtkih je operacijski - “straight to theatre” - dan, kjer se do zdaj rednih primerov ni začelo delati pred 10. uro. Po dogovoru gre en od nas v operacijsko, preostala dva pa gresta pomagat na OPD, kjer se nič ne začne pred 9. uro. Na OPD traja izmena do 13. ure, in v tem času pregledamo tudi po več kot 30 pacientov. Po novem moramo tudi pogledati paciente na našem oddelku pred delom na OPD. Če res ni nekih urgentnih oz. zanimivih primerov, se naš delovni čas zaključi pred 14. uro. Takrat je čas za tržnico in trgovino - najboljše so sveže stvari. Ko pridemo v našo hiško, si pripravimo neko kosilo, kateremu sledi trening/počitek/serije/pisanje blogov/ vsak po svoje. Nekako med 19. in 20. uro si pripravimo večerjo, ki je iz dneva v dan gurmanski presežek, saj naš MasterChef Jan skrbi, da slučajno ne bi shirani šli domov. Po večerji je čas namenjen gledanju filmov, serij ali druženju ob družabnih igrah. Med 23. uro in polnočjo smo vsi v postelji, kot sem dejal v enem od prejšnjih blogov - tu čas teče čisto drugače. Tudi nočne ptice smo relativno hitro v postelji.

Predvsem vikendi so pa tisti, ko je potrebno prekiniti to rutino in se malo razgledati po okolici, spoznavati kulturo in ljudi. Tako smo bili preteklo soboto (29.7.) vabljeni na neko slavje v “Chief’s palace.” Ko smo se usedli v bolnišnični avto, nismo vedeli kaj nas čaka, kam točno gremo, kaj bomo tam delali, vedeli smo le, da bo klasično trajalo cel dan, kot po naših izkušnjah trajajo vse stvari tukaj v Zambiji. Med vožnjo, ki je trajala približno eno uro in je bila le 2 km po asfaltni cesti, preostalih 30 pa po makadamski cesti, sta nam gospoda, ki sta nas peljala, začela malo pojasnjevati dogodek. V Zambiji je 72 jezikov, kar pomeni, da je 72 plemen in 72 poglavarjev. Vsakoletno imajo enkrat praznik, tako je tokrat bil v naši bližini in našem okrožju praznik ljudi, ki govorijo jezik Shikumbila. Chief tradicionalno ponudi “hippota” (povodni konj) za jest, ko smo mi prišli ga je na našo žalost že zmanjkalo. Pričakovali smo nek slavnosten dogodek z kulturnim programom in pogostitvijo - bilo pa je vse prej kot to. Dogodek se je odvijal na nogometnem igrišču, postavljen je bil oder za nastopajoče, ljudje so prodajali različne stvari, na voljo je bila hrana in pijača. Še gasilci so bili tam, samo še Modrijani so manjkali, da bi bila kot prava slovenska veselica. Prvič smo poskusili sladkorni trs - izgleda kot bambus, višji kot koruza in steblo se žveči, izsesaš sladek sok in izpljuneš, ni za tiste s slabimi zobmi - kot zanimivost: domačini so posilirali cel voz v treh urah. Mi smo prej mislili, da žvečijo bambus, ne vem iz katerih razlogov. Imeli smo tudi zdravstveni namen, saj je osebje iz bolnišnice tam izvajalo teste za okuženost s HIVom. Kakšno uro pred temo smo se odpravili nazaj proti Nangomi, Blaž je dobil priložnost, da poskusi to zambijsko off-road vožnjo - še bo lahko vozil.

Kot sem že omenil, so bili tam na požarni straži tudi gasilci iz bližnjega mesta Mumbwa iz njihove gasilske brigade. Kot pravi gasilec si nisem mogel pomagati, da se ne bi malo pozanimal o gasilstvu v tem delu Zambije/sveta. V brigadi, ki zajema 20 operativnih gasilcev in 2 vozili, pokrivajo območje, kjer živi 275.000 ljudi, v samem mestu Mumbwa imajo samo dva stalno delujoča hidranta. V voznem parku imajo Scanio AC 24/70, ki so jo pred kratkim dobili iz Španije, in manjši Isuzu, katerega uporabljajo za bolj mestne/hidrantu dostopne zadeve. Požarov v naravi ne gasijo, saj tako si kmetje pripravljajo zemljo za obdelavo, če slučajno požar ogroža ljudi in premoženje, pa ga omejijo kmetje sami.

Mumbwa je tudi mesto, kjer živi pater Stanko Rozman. Ker je v bistvu on ta, ki je postavil bolnišnico in povezavo, da smo sploh lahko tu, smo ga obiskali. Lepo se je skladalo s podaljšanjem naših viz, tako smo popoldne preživeli pri njem na kosilu in ob taroku. Pokazal nam je tudi njegov vrt - toliko različnega sadja, da vseh imen niti ne poznam - papaje, mangoti, pomaranče, limone, kava, guava,... Potem nas je odpeljal domov. Ker ima le dvosed pick-upa, smo se peljali odzadaj v tovornem delu, čisto po afriško. Zanimiva izkušnja. Sama Mumbwa kot mesto pa na prvi pogled izgleda vse prej kot to. Glavna ulica ima asfalt, na vsaki strani ogromno malih trgovinic, prve trgovske centre šele gradijo. Mesto ima sicer 20.000 prebivalcev in po besedah patra Stankota tudi največjo župnijo v vsej Zambiji. Mumbwa je tudi mesto, ki je geografsko čisto v sredini države. Nekoč bi naj celo razmišljali, da bi to naj bilo glavno mesto, glede na svojo lego, a na koncu pa je le z tej “bitki” zmagala Lusaka.

Da ne bom izčrpal vsega materiala, bomo pustili Lusako do naslednjega tipkanja.

Z lepimi afriškimi pozdravi,

SR